Slovenske parlamentarne volitve 2018

Janša želi slovensko Švico z madžarskim konceptom

V Kilchbergu, 04.06.2018

Zgodilo se je to, kar smo mnogi pričakovali; namreč verjetno se Sloveniji obeta najtežje sestavljanje vlade po osamosvojitvi leta 1991. Janša je, kljub zelo ugodnim razmeram za preobrat doživel hladen tuš, saj v Sloveniji očitno ni sposoben zbrati več kot svojih dobrih 200 tisoč glasov. To je občutno premalo za orbanizacijo Slovenije. Vsekakor mu bo to povedal tudi njegov sodobni mentor Viktor Orban. Kljub temu pa je s tem do te mere zapletel politične razmere, da bo tudi sestavljanje neke zmerne razvojne in evropske vlade težaven proces. Med drugim zaradi tega, ker postaja slovenski politični prostor vse bolj poln nekih gibanj in vse manj pravih strank. Ostale so nam vsega tri. SD, NSi in Levica. Samo te tri stranke v Sloveniji niso odvisne od nekega voditelja z imenom in priimkom. Vladanje s konsenzom in močno vlogo neposredne demokracije, predvsem glede na to, da se je v parlament uvrstilo devet strank oziroma gibanj, bi Slovenci sprejeli raje od klasičnega modela s koalicijo in opozicijo. O Švici, tak model političnega konsenza je namreč tu, je pred volitvami veliko govoril Janez Janša, ki pa je povsem zgrešil bistvo primerjav s to alpsko državo. Njegov slog in želja po vodenju države sta od Švice in njenega zapletenega modela konsenza (dogovora) v politiki vsaj tako daleč, kot je tokrat, na  srečo, od Ljubljane ostala oddaljena tudi Orbanova Madžarska.

Ko opazujem volitve v Sloveniji, bolj kot na relativno zmago v odstotkih najprej pogledam, koliko glasov je dobila stranka SDS oziroma v njenem imenu Janez Janša. Pregled vseh državnozborskih volitev od leta 2000 naprej mi pokaže, da je ta številka skoraj vedno med 200 in 250 tisoč glasovi, rekordna je bila enkrat z več kot 300 tisoč glasovi, najslabša s 180 tisoč glasovi pa pred nekaj leti, ko je volitve Janez Janša pričakal v zaporu. In zdaj, po skoraj dvajsetih letih in številnih slovenskih in mednarodnih pretresih v tem času, zelo spremenjenem svetu okrog nas, postaja vse bolj jasno, da je teh četrt milijona volivcev, ne glede na pomoč iz tujine, očitno skrajni politični domet Janeza Janše v slovenskem volilnem prostoru. Odstotek, dosežen na volitvah, pa se tako le prilagaja volilni udeležbi, ki je v Sloveniji, resda zadnje čase zaskrbljujoče nizka.

To je verjetno razlog, da se je Janša pred svojo strankarsko vilo v Ljubljani v nedeljo zvečer med nagovorom ljudstvu držal kot limona. Zmagovalci se obnašajo drugače. Jasno mu je, da z veliko verjetnostjo ne bo zmogel sestaviti nove slovenske vlade, saj je ostal na političnem obzorju Slovenije skoraj povsem sam. Poskus udara v stranki NSi je propadel, Matej Tonin je že ponudil svoj odstop z mesta predsednika stranke, Ljudmila Novak pa bo morda stranko prevzela nazaj mnogo prej, kot je pričakovala. Brez tega udara in Toninovega spogledovanja z Janšo bi NSi na teh volitvah dosegla zagotovo vidno boljši rezultat. Tudi dejstvo, da se SLS, v devetdesetih letih še mogočna stranka podeželja in zmagovalka med župani, ni uspela vrniti v parlament, Janši daje malo upanja za sestavo vlade.

A dovolj o Janši. Največji poraženec teh volitev je seveda premier Miro Cerar. V vsaki urejeni zahodni demokraciji s tradicijo bi nekdo, ki je izgubil 25 odstotkov svojih glasov, nemudoma odstopil. V nedeljo zvečer sem pravzaprav čakal le na njegov odstop. Samo na ta način bi iz svojega gibanja poskušal narediti stranko. V tem je tudi anomalija slovenskega političnega prostora, namreč vse manj je strank in vse več gibanj, ki se oklepajo nekega posameznika... Če je SDS v formalnem smislu in ustroju resda velika in razvejana stranka, pa bo v tistem trenutku, ko ne bo v njej več Janeza Janše, nepreklicno napočil njen konec. Torej je v bistvu SDS stranka le kot orodje za Janševo osebno politično gibanje. Enako velja za Mira Cerarja. To je potrdil s tem, ko v nedeljo zvečer ni odstopil in odšel nazaj med profesorje in razgalce pravnih norm. Seveda ni nič drugače z Marjanom Šarcem. Navdušen nad tem, da je skorajda ujel in premagal Boruta Pahorja na predsedniških volitvah, si je zamislil, da lahko postane tudi uspešen prvi minister slovenske vlade. S svojim preprostim nagovarjanjem in "uvajanjem reda" v državo, je zbral kar 13 poslancev. Dvomim pa, da je primeren za predsednika vlade. Bolj ko sem ga poslušal na soočenjih in v javnem prostoru zadnje mesece, bolj sem dobival vtis, da ponavlja floskule in puhljice, za tako zahteven političen položaj pa mu primanjkuje znanja in razgledanosti, politične kilometrine in državniške drže. Predvsem pa nekega izdelanega političnega programa. Če bi res želel ustvariti novo stranko na slovenskem političnem obzorju, bi bilo najbolje, če bi ostal predsednik stranke, jo utrjeval, ji našel program in usmeritev, jo razvijal in gradil, morda tudi še naprej županoval v Kamniku, državno politiko pa velikodušno prepustil tistim, ki so v tem očitno boljši od njega. S tem bi tudi olajšal sestavo levosredinske koalicije... Čeprav je s svojim zelo dobrim nastopanjem v zadnjih dneh, svoje gibalnje čudežno vrnila v parlament, pa tudi za Alenko Bratušek ne moremo trditi, da gradi stranko, pač pa jo ženejo osebne ambicije sodelovanja v parlamentu, kar ji je sicer osebno spodletelo, obeta pa se ji možnost sodelovanja v vladi. Tudi Alenka Bratušek bi s tem, ko bi se odrekla svojemu imenu v stranki, in se odločila, da se osebno odpoveduje izvršni oblasti, pač pa bo še štiri leta raje gradila stranko in njen politični profil, pokazala nekaj državniške drže in smisla za razvoj strankarske demokracije v Sloveniji. O stranki Desus, ki je v bistvu Karel Erjavec, in SNS, ki je privatni projekt Zmaga Jelinčiča, ne velja zgubljati dodatnih besed.

Iz povedanega sledi, da ima slovenski politični prostor vsega tri resne in prave stranke. Stranke, kjer je kadrovanje načeloma podrejeno programom. Stranke, kjer nekoga, ki odide, ne pogrešajo tako močno, da bi stranka kar razpadla in ji zlahka najdejo novega vodjo. Zanimivo je, da te stranke prihajajo iz različnih političnih usmeritev, gre pa za SD, Levico in NSi. Slovenija ob teh strankah potrebuje še tri ali štiri, vsekakor neko močno, trdno in resno malce v desno nagnjeno liberalno stranko, brez dvoma še neke nove Zelene in morda še kakšno manjšo stranko na desni, ki se bo morda nekoč razvila iz ostankov Janševega zasebnega projekta SDS. Tako bi počasi v Sloveniji dobili običajen in razvit evropski politični prostor, kjer bi se ljudje odločali o podpori programom in ideologijam strank, ne pa na osnovi nekih všečnih obrazov ali iz upora proti Janezu Janši. Ta je namreč v svojem zadnjem nagovoru volilcev v petek zvečer na POP TV nekajkrat omenil Švico z namigom, če boste volili mene, boste dobili drugo Švico. Žal je povsem zgrešil kontekst.

Če v dobesednem smislu drži, kar je povedal, da Švicarji radi kažejo svojo samozavest z zastavami pred hišami, pa je povsem zgrešil pri tem, da bi lahko s svojim načinom obnašanja in vodenja vlade Slovenijo upravljal podobno, kot družbeno in politično živi Švica. V Švici je političen sistem unikaten, vlado vodi sedem enakovrednih ministrov iz štirih največjih strank z večinskim konsenzom, nasproti vladi pa ves čas stoji ljudstvo z referendumi, ki vsako pomembno potezo vlade potrdi ali zavrne z referendumom. Švicarski model vladanja je potrpežljivo iskanje kompromisov na vseh političnih straneh... Ob tem v Švici predsedniki strank ne smejo biti člani vlade, kar bi bil naslednji udarec Janševemu modelu vladanja v stranki in politiki, vsak minister pa je izvoljen v parlament z običajno večino vseh poslancev obeh domov parlamenta in to v sistemu, ki ne pozna koalicije ali opozicije. Drugače povedano, vsakdo, ki želi postati švicarski minister in posredno s tem v tem času za eno leto tudi predsednik tega ministrskega zbora, mora biti sprejemljiv za večino obeh domov poslancev zveznega parlamenta. Za Janšo in njegov politični slog vsekakor misija nemogoče.

Slovenija se mi zdi družba, kjer bi ljudje radi oblikovali širši konsenz okrog vladajoče ekipe, kar nam vse bolj govorijo tudi volitve s kar devetimi strankami in gibanji v parlamentu. Morda je zdaj čas za razmislek o resnično bolj švicarskem modelu slovenskega političnega prostora. O vladanje s konsenzom in ne s koalicijsko matematiko, ki se mnogokrat izraža v številnih osebnih interesih, s strokovnjaki v vladi, ki bodo zamenjali udarne člane in predsednike strank, ki naj se ukvarjajo raje s svojimi strankami, ter z močno vlogo ljudstva, ki bo potrjevalo ali zavračalo odločitve političnih strank in vlade. V takšnem sistemu obstaja tudi za Janšo morda tudi še edina in zadnja možnost, da se izkaže kot igralec kolektiva, ki Sloveniji res hoče boljšo prihodnost. V nasprotnem primeru pa mu priporočam, da o Švici v prihodnje raje molči. In naj pripoveduje kar o Madžarski.

 

Miran vozi

Spodaj športnik, zgoraj SUV

BMW X4 M40i

Foto: Bor Dobrin

Spodaj športnik, zgoraj SUV - BMW X4 M40i

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2018
    Junij
    Marec
    Februar
2017
    Junij
    April
    Januar
2016
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2015
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober