Še ena dirka v Monaku

Motošport s preveč kompromisi

Na poti čez prelaz Gotthard, 30.05.2016

Lewis Hamilton je prvič po več kot pol leta zmagal v formuli 1. Napovedal je preporod in preobrat tudi v tekmovanju za naslov svetovnega prvaka z Nicom Rosbergom. Nemec v nedeljo v Monte Carlu ni našel samega sebe. Imel je veliko pojasnil, dal nam je premalo odgovorov. V Montrealu se bo moral, če želi ostati Hamiltonov tekmec spet pokazati v drugačni dirkaški obleki. Roko na srce, junak Monaka je Daniel Ricciardo, ki je z red bullom osvojil najboljši štartni položaj, pa tudi zmagal bi, če pred njegovo garažo ob Avstralčevem postanku ne bi dolgih deset ali več sekund iskali pravih gum zanj. Fernando Alonso je dokazal, da je, če mu razmere omogočajo, še vedno odličen dirkač. Ferrari ima srečo s Sebastianom Vettlom, ki ponavadi iz avtomobila iztisne največ, kar je mogoče. Bolj nas lahko skrbi, da se Ferrari tudi letos potaplja v povprečje, enkrat je od njih hitrejši Red Bull, drugič Williams, vedno pa Mercedes. Na tak način je sanjarjenje o naslovu svetovnih prvakov res zelo utopično. Najbolj od vseh pa nas je v nedeljo zmotil Charlie Whiting, direktor dirke. Štart za varnostnim avtomobilom je bil tokrat povsem odveč. Čeprav bo FIA odločno zagovarjala njegovo odločitev. Kljub temu se moramo vprašati, koliko varnosti in koliko tveganja naj s seboj nosijo dirke formule 1.

Motošport s preveč kompromisi

S svojo odločitvijo o začetku dirke za varnostnim avtomobilom, bo ostal Charlie Whiting po monaški dirki precej osamljen.

Ko sem se v nedeljo zvečer vozil iz Monte Carla proti Zürichu, sem razmišljal o svojih obiskih Monaka. Dirk v Monaku, seveda. Že med dirko sem se v tiskovnem središču glasno jezil na Charlieja Whitinga, direktorja dirke, ki je odredil štart za varnostnim avtomobilom. Formula 1 je nasploh v težavah. Zasebna moštva nimajo dovolj denarja za preživetje, proizvajalci avtomobilov, ki izdelujejo motorje za formulo 1, imajo preveč moči pri odločanju o športnih pravilih, razvoj hibridnih motorjev je predrag in preveč zapleten, da bi si ga lahko privoščili manjši zasebniki, kot je bilo to nekoč. Zapletena pravila in vsako leto še bolj nepregleden spisek tehničnih novosti in kazni za vsako dirkaško malenkost, vse to oddaljuje navijače od tega športa. Ni čudno, da se je razmerje obrnilo na stran motogp-ja, kjer gre še vedno predvsem za motošport. Motošport brez kompromisov.

Prevelik kompromis, ki si ga je privoščil v Monaku Charlie Whiting, smo doživeli že pred štartom. Varnostni avto je sedem krogov vozil pred kolono počasi vozečih formul ena. Lewis Hamilton se je že naglas po radijski zvezi spraševal, zakaj vendarle ne začnejo dirkati. Marc Surer, nekdanji švicarski dirkač formule 1, je na nemški televiziji Sky naglas bentil, zakaj vendarle ne začnejo dirkati. Spraševal se je, ali bodo v komandni sobi čakali tako dolgo, da se bo asfalt povsem posušil. In se ob tem seveda zgražal. Kasneje, ko so fantje le začeli dirkati, je bila to dobra dirka, ena boljših v Monaku.

Marc Surer je bil v dirkalniku leta 1984, ko je v nalivu s tolemanom Ayrton Senna prvič opozoril nase in če dirke ne bi prekinili, bi premagal tudi favoriziranega zmagovalca Alaina Prosta. Leta 1996, torej pred natanko dvajsetimi leti, je v dežju zmagal Olivier Panis z ligierjem, kar je bilo prav tako presenečenje. Do cilja so prišli le štirje dirkalniki, uvrščenih je bilo sicer še nekaj več. Tudi leta 1995 je bil v Monaku na dirki dež. Nikdar pa ni nikomur prišlo na misel, da bi štartali za varnostnim avtomobilom. In deževalo je močneje kot v nedeljo. V Monaku ne dirkajo hitro. S štarta do prvega ovinka St. Devote pa sploh ne. Tudi, če pride do nesreče, je zaradi nizke hitrosti možnost hudih poškodb zelo majhna. Vsekakor v nedeljo v Monaku ni bilo nobenega razloga za štart za varnostnim avtomobilom. Štart za varnostnim avtomobilom naj bi bila skrajna možnost, ko so razmere res tako zelo slabe, da bi običajen štart pomenil resno tveganje za življenja dirkačev. Če bi bil Monako pod vodo, če bi čez ceste tekli potoki vode, če bi bila na mnogih mestih nevarnost aquaplaninga. Tako, ko je bilo isti konec tedna na 24 urni dirki na Nürburgringu. Toda...

Prav ob VN Monaka je družina Julesa Bianchija, ki je pred dvema letoma dosegel na ulicah Monte Carla zgodovinske točke za Marussio, napovedala tožbo proti zvezi FIA in podjetju FOM, saj naj bi bilo po njihovem mnenju nesrečo v dežju v Suzuki moč preprečiti. Vsi, ki smo se poglobili v to nersečo, še najbolj pa prav zveza FIA, vemo, da je Bianchi tam vozil občutno prehitro. Mahali so mu z dvojnimi rumenimi zastavami, kar pomeni, da bi moral voziti s hitrostjo, pri kateri se bi moral biti sposoben v vsakem trenutku ustaviti. Francoz je imel občutek, da bo to fazo dirke izkoristil za to, da izboljša svoj položaj na njej. Zato je preveč tvegal in v močnem dežju vozil zelo hitro. Občutno prehitro. Nerseča je bila ob tem skupek nesrečnih okoliščin, priletel je pod žerjav, ki je umikal enega izmed sauberjev. Posledica te nesreče je uvedba virtualnega varnostnega avtomobila, ki je zmanjšal veliko podobnih tveganj. Dobra in prava odločitev FIA ter Charlieja Whitinga.

Velikokrat sem že napisal in povedal, da je motošport šport, ki ga izvajajo na prostem. Načeloma ob vsakem vremenu. Zelo staro in ne napisano pravilo pravi, da je treba vedno prilagoditi svojo vožnjo razmeram, ki veljajo na stezi. Najboljši, najbolj previden in pogumen, tudi ta z največ sreče bo zmagal v še tako zahtevnih razmerah. Dirkal bo natančno tako hitro, da bo najhitrejši, ob tem pa bo skrbel za to, da ostane na asfaltu in ne konča v ograji. Nič ni narobe, če na kakšni dirki do cilja pridejo tudi le samo štirje dirkači. Ti so imeli več sreče, bili so boljši, bolj natančni, ravno prav pogumni. Kaj pomaga Maxu Verstappnu zmaga v Barceloni, če je pa na naslednji dirki v Monaku pokazal, da še ni dovolj zrel za izziv, ki mu rečemo formula 1. Tri nerseče v treh dirkaških dneh so dovolj močan dokaz za to. Verjamem, da bo imel mladi Nizozemec dolg in neprijeten pogovor s Helmutom Markom. Tudi to je šola življenja. Pardon, šola za uspešno dirkanje v formuli 1.

Formula 1 mora ostati nevaren in tvegan šport. V to sem prepričan. Vsi smo veseli, da je FIA s Charlijem Whitingom naredila zelo veliko dobrega za varnost. Zadnjih dvajset let pomeni varnostni preporod tega športa. Vendarle pa je treba nekje postaviti mejo. Želja po popolni varnosti ne sme zasenčiti želje po dirkanju. Po tveganju. Ti fantje (občasno tudi dekleta) v motošport prihajajo tudi zaradi tega kančka tveganja, ki ga s seboj nosijo avtomobilske dirke. Ohranite ga. Za dobro tega športa. Upam, da bo nedeljska napaka izučila tudi Charlieja Whitinga. Premalo varnosti ni dobro. Preveč varnosti tudi ne. Najti bo treba neko srednjo pot. Kot vedno v življenju.

Miran vozi

Razkošje brez športnosti

Renault espace dCi 160 initiale paris

Foto: Bor Dobrin

Razkošje brez športnosti - Renault espace dCi 160 initiale paris

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2016
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2015
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober