Najbolj pomemben slovenski praznik

Dan OF - res le 75 let laži?

Na Večni poti, 27.04.2016

Zanimivo, kaj vse se zgodi v Sloveniji tega pomladnega 27. aprila. Včasih se spomnimo proslav, ki burijo duhove. Saj še veste, kako slavnostno je bilo pred nekaj leti v dvorani v Stožicah in kakšen gnev je del družbe zlil čez njo? Kakšna vlada se je odločila proslavo tudi prečrtati s seznama proslav, kar je rodilo upor in prostovoljno proslavo z županovim botrstvom na Kongresnem trgu v Ljubljani... No, letos je praznovanje zaznamovala ob Osvobodilni še hladna fronta s severa, ki je istega popoldneva pobelila večji del Slovenije. Ker sem dan prej na spomeniku Osvobodilni fronti videl neokusen in žaljiv grafit, sem pomislil na to, da je tudi narava simbolno pokazala, da je slovensko politično pomlad, ki se je izrodila in poklonila revanšizmu ter laži, končno pobrala pozeba.

Dan OF - res le 75 let laži?

Ironija na grafitu. Osvobodilna fronta je nastala zaradi morilcev, ki so želeli Slovence ponemčiti, poitaljančiti ali preprosto izseliti oziroma pobiti.

Če je le mogoče, sem 27. aprila rad v Ljubljani. Tudi letos je bilo tako. Dan pred praznikom sem se peljal po Večni poti proti mestu in pred rezidenco nemškega veleposlanika zagledal nekaj ljudi, ki so si ogledovali napis na spomeniku Osvobodilni fronti. Črn grafit je grozljivo sporočal in opozarjal na stanje duha v slovenski družbi. Napis 75 let laži je marljivi komunalni delavec poskušal obrisat z njega, a v času mojega kratkega obiska mu to še ni uspelo. Najprej me je obšla jeza, kasneje pa sem začel o tem grafitu razmišljat. O čem je razmišljal ta, ki ga je napisal?

Poskušal sem se vrniti v čas pred tričetrt stoletja. Kaj je v zvezi s tem praznikom laž? To, da je bilo 26. aprila 1941 zvečer v Vidmarjevi vili pod Rožnikom, danes pomenljivo rezidenci nemškega veleposlanika, srečanje intelektualcev in politikov, ki so se odločili, da se bodo uprli okupaciji in razkosanju Slovenije. Ne, to ni laž. Aleš Bebler, Boris Ziherl in Boris Kidrič so v imenu pobudnikov, torej komunistov, sklicali ta sestanek. Verjetno ni naključje, da je bilo to še zvečer istega dne, ko je v Mariboru Adolf Hitler z balkona tulil Machen Sie mir dieses Land wieder deutsch... Tone Fajfar je na sestanku zastopal krščanske socialiste, sokole Josip Rus, Ferdo Kozak in Franc Šturm pa sta bila tam z Josipom Vidmarjem. Tudi to ni laž. Fantje so se sestali ilegalno, podpiralo jih je še mnogo več orgaizacij, strank, društev... Sprva se je imenovala Protiimperialistična fronta, kasneje ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo se je preimenovala v Osvobodilno fronto. Tudi to ni laž. Z leti se je Osvobodilna fronta razvijala in nadgrajevala, ves čas vojne je vodila odpor proti okupatorjem in domačim izdajalcem, ustanovitev Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta leta 1944 v Črnomlju pa je že vodilo tudi do prve slovenske vlade, ki so jo imenovali poleti leta 1945 v Ajdovščini. Tudi to ni laž. Osvobodilna fronta je koordinirala delo odporniškega gibanja, pozivala ljudi k odporu, vodilno vlogo v njej pa so imeli ves čas, vse od začetka komunisti. Tudi to ni laž.

Partizanska vojska, ki je izšla vsaj v Sloveniji iz Osvobodilne fronte, je postala del zavezniške koalicije, ki je leta 1944 priznala partizane in njihovo vodstvo za svojega partnerja v boju proti silam osi, torej Nemčiji, Italiji, Japonski in njenim zaveznicam. Ob koncu vojne, spomladi leta 1945, so se stotisoči vojakov, izdajalcev, paravojaških enot, ustašev, četnikov, kozakov z veliko civilnega prebivalstva prebijali diagonalno od vzhoda na zahod proti Koroški v roke Angležev. Bali so se Sovjetov, bali so se partizanov, bali so se maščevanja. Nedvomno so imeli slabo vest. In bilo jih je strah. Slutili so, kaj jih čaka. S Koroške, kjer Angleži niso želeli imeti opravka z njimi, jih je iz začasnih taborišč nekaj pobegnilo naprej v Italijo, veliko pa jih je britanska vojska vrnila v Jugoslavijo. V skladu z zavezniškim dogovorom na Jalti na Krimu so se Britanci držali dogovora, da bodo vojake in kvizlinge ter njihove simpatizerje vrnili tja, od koder bodo pobegnili. V Veliki Britaniji zaradi tega, kot skupnost seveda, nimajo občutka krivde ali slabe vesti. Vse to ni laž. Sovraštvo med ljudmi, ki so v vojni na razne načine izgubili veliko, desettisoče rojakov, je bilo ogromno. Obračun z njmi je bil krut in krvav. Hiter in učinkovit. Tudi jugoslovanska oblast, ki jo je vodil revolucionar in komunist Josip Broz - Tito, je maščevanje opravila v skladu z duhom tedanjega časa in pričakovanji zaveznikov na Jalti. Ob tem je omejen čas in prostor izkoristila še za utrditev svoje oblasti in ureditve, ki jo je želela uveljaviti v Jugoslaviji. Naj opozorim, takrat, spomladi in poleti leta 1945, je bila tudi jugoslovanska komunistična revolucija še močno v sovjetskih vajetih; le kaj drugega, kot okrutno maščevanje je od svojih jugoslovanskih bratov pričakoval kamarad Stalin? Tudi to ni laž.

Okrutni obračun z domačimi izdajalci in simpatizerji okupatorjev je ostal dolgo skrit. Javnost se je z njim začela ukvarjati šele ob osamosvojitvi in po njej. Torej skoraj petdeset let kasneje. Vmes smo sicer kupovali zamejsko in izseljensko literaturo, nekje v začetku osemdesetih sem ilegalno pripeljal čez Ljubelj nekaj Črnih bukev, ki sem jih kupil v Celovcu. Bolj, kot na vsebino v knjigi, sem bil ponosen na svoj pogum. Jugoslavija in komunisti s tem delom svoje preteklosti niso bili sposobni obračunati že prej. Škoda. To ni laž. Ko je na Kranjskem spet vzniknilo večstrankarstvo, se je bilo treba znova razdeliti. Ptički iz istega gnezda so začeli peti in leteti vsak po svoje. Del novih političnih sil je ostal zvest tradiciji levice in komunizma, drugi del je moral najti novo politično oporo. Našel jo je med politično emigracijo in cerkvijo. Z njuno pomočjo je začel graditi drugo, zdravo in svežo polovico Slovenije. Pomladno Slovenijo. A to pomlad je v svojih koreninah že kmalu potem, ko je vzniknila zastrupil duh revanšizma in sovraštva, ki ga je spretno med Slovence še enkrat več zasejala Katoliška cerkev. Listje se je vsulo, korenine so zgnile in drevesa so se posušila... Tudi to ni laž.

Če so Tabori s sredine 19. stoletja pomenili začetke narodovega prebujenja, če je general Maister s samovoljno domoljubno akcijo ob koncu prve svetovne priključil Sloveniji del Štajerske, potem je ustanovitev Osvobodilne fronte v Ljubljani leta 1941 le nadaljevanje slovenskega hrepenenja po življenju v enotni in svobodni državi, kjer se bodo počutili enakopravne z drugimi. Z današnjega stališča je bilo to gibanje ključno za priznanje slovenske vojske, ki je bila del jugoslovanske, za enakopraven položaj Slovenije v socialistični, če želite Titovi Jugoslaviji, predvsem pa za to, da je bila spet oborožena osamosvojitev Slovenije leta 1991 lahko le zadnje uspešno dejanje tega procesa. Z močno legitimnostjo poldrugega stolelja teženj po življenju v skupnem narodnem prostoru, kjer je mrgolelo nasilnih in nenehnih teženj velikih sosedov po asimilaciji in izničenju slovenske kulture in jezika, s tem pa seveda tudi naroda. Težko verjamem v švicarski model Slovenije, kjer bi del Slovencev govoril nemško, drugi del pa italijansko. Na tej dolgi poti hrepenenja mnogih generacij je 26. april 1941 verjetno najbolj pomemben posamičen datum. Komunisti so morda res najprej želeli svojo revolucijo, res bo, da so vojno želeli izrabiti tudi zanjo, a velika večina Slovencev se jim ne bi pridružila, če v njihovem ravnanju ne bi videla tudi plemenitih ciljev - osvoboditve in bolj pravičnega družbenega reda. Saj tudi to ni laž, kajne?

Zaradi vsega napisanega in še mnogo tega, za kar je tule premalo prostora, nihče, ki se ima za Slovenca ne bi smel zavračati ali zmanjševati pomena Osvobodilne fronte. V zgodovini Slovencev, kot vseh drugih, je bilo veliko napak. Mnogo je bilo stranpoti. Tudi zločinov, napačnih odločitev in odklonov. Bolj kot za to, kaj si mislim o posameznih dogodkih iz te zgodovine, o osebnostih, ki so tako ali drugače zaznamovale Slovenijo, o vrednotenju njihovih dejanj in besed, gre tu za racionalno razumevanje in sprejemanje zgodovine takšne, kot je bila. V dobrem in slabem. Za pošten odnos do zgodovine, do naših prednikov in na koncu do samega sebe. Če je nemški veleposlanik videl in razumel grafit na spomeniku pred svojo rezidenco, ni mogel pomisliti na kaj drugega, kot da ga je napisal kak zagrizen neonacist. Tako Nemci danes razumejo dvom v antifašizem. Ko slovenska Katoliška cerkev govori, da se že stoletja bori za Slovence, nihče ne napiše takšnega grafita na ljubljansko stolnico. No, v tem primeru seveda gre za laž, a se to, zavoljo mnogih, ki v to Cerkev vseeno verujejo, pač ne spodobi. 

 

Miran vozi

Razkošje brez športnosti

Renault espace dCi 160 initiale paris

Foto: Bor Dobrin

Razkošje brez športnosti - Renault espace dCi 160 initiale paris

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2016
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2015
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober