Prvega avgusta se je poslovil portal www.hitrikrog.si, zamenjal ga je blog www.miranalisic.com, kjer boste lahko spremljali njegove poglede na svet (od blizu in daleč)

Popad slovenskega smučanja

Massi in Maze s svojo stoenko

Na poti iz Söldna, 29.10.2014

V Söldnu se s pravim malim spektaklom začne smučarska sezona. Ponavadi v še zeleni vasici na dobrih 1300 metrih nad morjem, snega pa je komajda dovolj za organizacijo dveh veleslalomov na ledeniku Rettenbach visoko nad Söldnom. Letos je zima prišla pravočasno za obe uvodni tekmi, pobelila je dolino in vrhove, televizijski posnetki so bili pravljični. Člani organizacijskega komiteja so morali noč in dan delati, da so pripravili strmino za tekmi. Težko smučišče so ti pogoji naredili še težje. Sölden se je iz vasice, ki se je ukvarjala pretežno z živinorejo, v zadnjih treh desetletjih razvil v zimskošportno meko na Tirolskem. Ötztal oziroma dolina Ötz je sinonim za smučanje in zabavo. Tudi na otvoritvi smučarske sezone so si podnevi obiskovalci podajali roke v trgovinah s športno opremo, zvečer v pizzerijah, restavracijah in gostilnah, ponoči pa v klubih in diskotekah... Vse to je v Sölden privabilo v dveh dneh skupaj več kot 20 tisoč ljudi. Le Slovencev ni bilo nikjer. Ne gledalcev ne tekmovalcev.

Ko sem odraščal, sem prebiral časopisne članke o tem, kako je na tekme svetovnega pokala potovala slovenska smučarska reprezentanca. Tone Vogrinec in Bojan Križaj sta se v Val d'Isere in Wengen peljala s stoenko. To je bila slovenska smučarska reprezentanca. Sprva je malokdo vedel za njune podvige, potem pa so se začeli vrstiti Tržičanovi uspehi, od prve zmage v Wengnu leta 1980 naprej, pa tudi Vogrinec in Križaj nista bila več sama s stoenko. Začel se je slovenski smučarski športni razvoj, ki je trajal in trajal in trajal... Vsaj tri desetletja. Za Križajem so prišli drugi smučarji, od Borisa Strela do Roka Petroviča, Mateje Svet, Jureta Koširja, Urške Hrovat, Špele Pretnar ter še mnogo drugih. Vse do Tine Maze. Počasi se tudi kariera izvenserijske smučarke iz Črne na Koroškem končuje in zlahka bi rekli, saj bodo prej ali slej prišli drugi. 

Nekdo mi je rekel, da je Andrea Massi, alfa in omega ekipe aMaze, v svojem razburjenem slogu nekoč dejal, da bo slovenska smučarija prav kmalu na ravni Andore in Monaka. Nesramna trditev, bi rekli, kajne? Toda v njej je žal veliko resnice. V švicarskem časopisju sem pred tekmami v Söldnu bral, da so v smučarski zvezi zamenjali nekaj vodilnih ljudi, saj se sedanja ekipa ni izkazala, poudarili so pomen profesionalnega pristopa k delu, iskanja in razvoja novih smučarjev, dodali pa so tudi, da je zveza v zelo dobrem finančnem položaju, kar še ni samo po sebi dovolj močan razlog, da bodo švicarski smučarji zmagovali. Kljub temu so bili nezadovoljni s človekom, ki je vodil marketing. In so ga zamenjali. Tako velika in pomembna zveza mora delovati kot naoljen stroj, le tako lahko športnikom omogoča pogoje, ki so danes potrebni za vrhunske rezultate. Andrea Massi je znan po tem, da v hotelu, ki je ponavadi dodeljen slovenski reprezentanci, ne trpi ostalih slovenskih športnikov. Vedno znova prihaja do manjših ali večjih nevšečnosti in seljenja, ponavadi ostalih športnikov. Tudi v Söldnu je bil slovenski hotel Massijev. Spet izgleda, da je Italijan iz Gorice samovšečen, vzvišen in nepriljubljen. Toda, ko se poglobimo, ugotovimo, da ima prav. Za svojo športnico želi najboljše mogoče pogoje. In čim manj tega, kar bi jo oviralo pri njeni pripravi za smučaske tekme. Njene zmage so zmage, ki se štejejo v stotinkah sekunde. In vsaki takšni malenkosti mora biti posvečena njena priprava.

In kaj lahko smučarska zveza sploh še ponudi slovenskim smučarjem? Za najboljše rezultate so potrebni najboljši trenerji, serviserji, pomočniki, PR mojsti, fizioterapevti, tudi psihologi. Ob tem je dobro, če udobno, hitro in varno potuješ, če za tvoj urnik skrbi ekipa, ki natančno ve, kaj je za smučarja najbolje, ki zna hitro ukrepati, če denimo v Portillu ni snega oziroma ga je preveč, pa se je treba priključiti nemški ekipi v Chillanu... Kdor želi zmagovati, mora imeti ob sebi stalno ekipo visoko usposobljenih, motiviranih in svojemu poslu predanih posameznikov. Ekipa aMaze takšno podporo ves čas ima, zato je Andrea Massi tudi zelo zaslužen za vse njene uspehe. Kljub temu to ne opravičuje njegovih občasnih izpadov in neprimernega vedenja, toda, ko človek pogleda slovensko smučarsko zvezo, ga lažje razume.

Zdi se mi, da je tu vse tretjerazredno. Vodstva zveze se menjajo, od odhoda Toneta Vogrinca ni več nobenega reda. Ko prebiram in poslušam zgodbe o razprtijah med ekipo aMaze in smučarsko zvezo, se velikokrat spomnim na Matejo Svet in njen prezgodnji konec kariere. Bila je ptica, ki je pela prezgodaj, a v urejenem in trdno vodenem sistemu smučarske zveze ni mogla izsiljevati tega, kar je danes večini športnikov dovoljeno. Svoje pogoje, svoj ritem, svoj trening za najboljše rezultate. In seveda primerno nagrado za vse te dosežke. Niso vsi športniki enaki. Nekateri z lahkoto uspevajo v ekipni druščini in v njej najdejo motiv za svoj odskok, drugi potrebujejo svoje okolje, ki jih ščiti in pri tem dviguje med najboljše. Prevečkrat pozabljamo, da je smučanje še vedno šport reprezentanc in smučarskih zvez, ne pa poklicnih posameznikov, ki tekmujejo za svoje ekipe ali pokrovitelje. Tak sistem tekmovanja je deloval pred dvema desetletjema v ZDA, a ga že dolgo ni več. Sodelovanje in umetnost bivanja pod eno streho je v smučanju nujno potrebno za dolgoročno preživetje teh in onih. Če bi bila Smučarska zveza Slovenije resna, urejena in dobro vodena organizacija, se Andrea Massi ne bi mogel tako samovšečno obnašati, res pa je tudi, da mu, če bi bila smučarska zveza vse to, ne bi bilo niti potrebno. Saj bi profesionalni sistem smučarske zveze zasledoval enake cilje, kot jih ekipa aMaze.

Slovenska smučarska zveza je pred razpadom in bankrotom. Tako vse skupaj izgleda tudi v blišču doline Ötz. Vse manj je pokroviteljev na oblačilih slovenskih smučarjev, dresi in ostala oblačila so v Sölden prispela zadnjo minuto, pa še to premajhna, Tina Maze je dobila zunanje hlače brez zadrge, slovenski smučarki Katarina Lavtar in Tina Robnik nista vedeli, kdaj, kam in če bosta šli trenirat teden dni po veleslalomu v Söldnu. V Ljubljani zasedajo na izvršnih odborih SZS, izključujejo in menjajo sodelavce, pokrovitelji odhajajo brez pozdrava in predčasno, dolga leta zasidranim funkcionarjem v zvezi in klubih pa kot da ni jasno, da je vsega takorekoč konec. Prav mogoče je, da se bosta še kdaj našla kakšna Tina Maze ali Rok Petrovič, a to bo splet okoliščin in posledica interesa, investicije in sreče posameznikov, ne pa sistema, ki sta ga s stoenko začela graditi Tone in Bojan. Po štiridesetih letih je zgrajen in dolgo dobro delujoč sistem zaradi vseh slovenskih bolezni, od klientelizma, prijateljskih povezav, odtekanja denarja in uravnilovke ter gojenja povprečnosti med trenerji, funkcionarji in strici iz ozadja, pripeljal do bridkega konca. In spet je slovensko smučanje tam, kjer je bilo pred štiridesetimi leti - Andrea Massi in Tina Maze se po svetu vozita sama z moderno stoenko, ki se ji zdaj pač reče audi. 

Miran vozi

Razred S za manjše garaže

Mercedes benz C220 BlueT

Foto: Miran Ališič

Eleganca za srednji sloj, svež dizajn, ta mercedes nagovarja tudi mlajše in bolj dinamične ljudi

Razred S za manjše garaže - Mercedes benz C220 BlueT

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2014
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober