Migros (CH) in Mercator (SLO)

Skoraj enaki črki M, pa tako velika razlika

Na poti po Zürichu, 09.02.2016

K temu pisanju me je vzpodbudila odlična kolumna Mihe Mazzinija na portalu siol.net Zakaj nismo Švica? Prispodoba skupnega upravljanja pašnika v vasi Törbel, ki leži mimogrede na pobočju doline, ki vas iz Vispa pelje v sloviti smučarski raj Zermatt pod mogočno goro Matterhorn, daje osnovni odgovor Slovencem, zakaj danes nimajo družbe, skupnosti, ki bi bila podobna švicarski. Kljub temu Mazzini v tekstu izpušča še nekatere pomembne elemente in okoliščine, ki so pripeljale do tega, da se Slovenija ne more izviti iz evropske periferije oziroma vanjo vse hitreje tone. Namreč zunanje okoliščine. Priznati moramo, Švica ni imela lastninskih pretresov, ni imela prekinjene tradicije družbenega razvoja. V Švici so temelje današnje podobe države postavili leta 1815 na Dunajskem kogresu, še bolj so jo utrdili leta 1848, odkar je Švica, kot politična tvorba nespremenjena. Ob tem je v dveh svetovnih vojnah, zaradi razumevanja skrbi in ravnanj predvsem za lastne koristi, še močno obogatela. 

Skoraj enaki črki M, pa tako velika razlika

Današnja zadruga Migros s 27 milijardami frankov letnega prometa in skoraj milijardo dobička se je razvila iz obcestne prodaje s petimi dostavnimi avtomobili. Ključna za ta uspeh je skrb za skupno dobro.

Če ste kjerkoli v Švici, ne morete prezreti oranžne črke M in napisa Migros. Podobno, kot v Sloveniji ni moč prezreti velikega M in napisa Mercator. O Mercatorju vemo kar veliko. Do osamosvojitve so bile Mercatorjeve trgovine v senci večje Emone, potem je Zoran Janković z velikopoteznimi načrti prehitel in zasenčil vse ostale slovenske trgovce. Mercator je postal velik trgovec, ne le v Sloveniji, tudi na Balkanu. Tako velik, da so politični nasprotniki iz njega nagnali Jankovića, Mercator pa je začel od takrat nazadovati, dokler ga ni kupil nevaren hrvaški konkurent in, kar je še huje, prizvajalec hrane Agrokor. Od Jankovićevega načrta, naj bo Mercator v četrtinski lasti zaposlenih, menadžerjev, dobaviteljev in finančnih vlagateljev, ni ostalo nič. Priznam, to je bila dobra ideja. Pokopal jo je slovenski pohlep, zavist in sovražnost.

Nazaj k Migrosu. Najprej o obsegu obeh trgovcev. Migros je imel leta 2014 kar 27,5 milijard frankov prometa, to je skoraj toliko evrov. In 870 milijonov dobička. Mercator je imel istega leta 2,65 milijarde evrov prometa in vsega 12,4 milijona dobička. V odstotkih pomeni Migrosov donos 3,1 odstotka, Mercatorjev pa manj kot pol odstotka. Skratka, Migrosov dobiček je skoraj sedemkrat večji od Mercatorjevega. O Mercatorju in njegovem lastninjenju je bilo dvignjenega veliko prahu. Neznank torej ni veliko. Kaj pa Migros?

Leta 1925 ga je v Zürichu ustanovil Gottlieb Duttweiler. Pred tem je Švicar že enkrat obogatel in po prvi svetovni vojni propadel. Imel je novo genialno idejo. S petimi dostavnimi avtomobili je začel prodajati hrano. Naravnost kupcem. Brez posrednikov med proizvajalci in njimi. Hrana je bila sveža, boljša, cenejša... Stranke so bile navdušene. Začel je odpirati prve trgovine. Kmalu so ga proizvajalci začeli bojkotirati, saj je postal nevaren tekmec na trgu. Politiki so zaščitili ustaljeno mrežo in Migrosu sredi tridesetih let prepovedali odpiranje nadaljnjih trgovin. Duttweiler je šel v politiko. Ustanovil je stranko Landesring der Unabhängigen (državni krog neodvisnih). Od leta 1935 do smrti leta 1962 je bil zvezni poslanec v Bernu, istega leta je začel izdajati tednik Die Tat, leta 1942 pa sedanji Migros Magazine. Bil je mož trdnih načel in v Migrosu nikdar ni dovolil prodaje alkohola in cigaret. Kljub temu, da je kadil cigare. Tako je še danes. Zaradi bojkota proizvajalcev je sam začel izdelovati produkte, že leta 1941 je podjetje, ker je imel vse več zadovoljnih kupcev, pretvoril v zadrugo. Uvedel je kulturni odstotek za razvoj in podporo kulture, ki obstaja še danes. Zgraditi je dal še dve veliki tovorni ladji Adele in Amelia, v politiki je imel zaradi svoje svojeglavosti in načelnosti tudi veliko težav.

Danes je MGB (Migros Genossenschafts-Bund) hčerinska zadruga desetih samostojnih zadrug Migros, ki o poslovanju odločajo samostojno, skupno strategijo in kadrovske odločitve pa sprejemajo s soglasjem, ne s preglasovanjem. Te regionalne zadruge so v lasti potrošnikov, gospodinjstev, skratka mnogih prebivalcev Švice. 21 članski upravni odbor ter poslovodstvo podjetje vodijo v skladu z usmeritvami in razvojnimi cilji, ki jih določa skupščina delegatov, imenujejo jo kar Migros Parlament. Leta 1948 je Migros odprl prvo samopostrežno trgovino v Švici, ima tudi restavracije, bencinske črpalke, knjigarno Ex Libris, skratka, danes je to mogočen trgovski gigant, ki ves čas skrbi za visoke standarde prodaje hrane v Švici. Aja, še nekaj. Pogoj, ki ga je Duttweiler postavil pred svojo smrtjo je bil, da mora Migros vedno ostati zadruga v lasti njenih uporabnikov, torej kupcev.

Duttweiler je poslovno srečo poskušal tudi v tujini, najprej v Nemčiji. Leta 1932 je imel v Berlinu že več kot 80 prodajnih vozil, tudi prve trgovine, a že spomladi leta 1933 je sprememba oblasti, kancler je postal vodja stranke NSDAP Adolf Hitler, povzročila, da se je Migros znašel na strankarskem spisku bojkotov, označili so ga za židovsko podjetje, rjavosrajčniki so začeli maltretirati kupce... Lastnik se ni obotavljal, že decembra 1933 je Duttweiler razpustil nemško operacijo. Ne začudite se, če boste trgovine z enakim znakom videli v Turčiji, od leta 1954 je tam podjetje, ki je sicer že od leta 1974 samostojno, uporablja pa švicarsko podobo podjetja. Leta 1992 so poskusili še enkrat z nekaj trgovinami v Franciji in Južni Nemčiji, a so do zdaj že vse zaprli oziroma prodali, imeli so tudi trgovine v Avstriji, pa jih nimajo več, leta 2013 pa so odprli svojo prvo trgovino v Liechtensteinu. V zadnjih letih so dobili nekaj pomembnih mednarodnih nagrad za najboljšo trgovinsko podjetje na svetu s trajnostnim razvojem.

Ob tem Migros s svojimi številnimi podjetji proizvaja več kot 10 tisoč produktov, tudi za izvoz, ima turistično agencijo, banko, enega največjih pokojninskih skladov v Švici, Migros je eden večjih lastnikov nepremičnin, do leta 2009 so imeli letalsko družbo Belair Airlines, tu so še igrišča za golf, parki... 

Nazaj k Mercatorju. Projekcija? Če bi sredi devetdesetih, ko je bilo treba podjetja lastniniti, združili Emono in Mercator in iz njiju naredili točno takšno zadrugo, kot je Migros, bi bila lahko danes slika podobna. Mercator bi bil v vseh pogledih slovenski Migros, največji in najbolj pomemben trgovec z ogromno slovenskimi produkti, z razvejano mrežo dodatnih dejavnosti, s skrbjo za zdrave produkte in trajnostni razvoj, morda bencinskimi črpalkami, banko, veliko nepremičninami za oddajo, velikim pokojninskim skladom... Morda bi imel nekoliko manj trgovin na Balkanu, zato pa bi bil toliko bolj trdno slovensko podjetje. Mercator bi torej zlahka imel okrog pet milijard evrov prometa in vsaj 200 milijonov dobička. Vseh teh dvesto milijonov bi vlagal v razvoj in znanje ter trajnostno vzdržnost svojih idej. Vsako leto bi bilo boljše...

No, kdor je spremljal slovenski gospodarski in družbeni razvoj zadnih dveh desetletij, mu je jasno, da to ni mogoče. Obstajala je še ena možnost. Da bi, ko so s preprodajami državnih deležev med podjetji zapravili ugled in razvoj Mercatorja, odšli do upravnega odbora Migrosa in jih prosili, naj iz Mercatorja Švicarji naredijo podobno zgodbo o uspehu. Podobno kot doma - skupaj z vsemi Slovenci. A prepričan sem, da bi nekdanji lastniki, državni sklad in banke, tudi to poskušali preprečiti. Raje so se priklonili Agrokorju, ki za Mercator ni pomenil nič drugega, kot sovražen prevzem. Za bivše lastnike pa nekaj milijonov evrov denarja, ki ga bodo zapravili še preden bo skopnel letošnji sneg.

Če smo v času dogovora med lastniki travnikov v vasici Törbel in ustoličevanja knezov na Gosposvetskem polju Švicarji in Slovenci še imeli dobro izhodišče za podoben razvoj obeh narodov, zdaj ne vidim več nobene možnosti, da bi kmete s travnikov Töbel še lahko ujeli. Z drugimi besedami, Mazzinijevo razmišljanje zakaj nismo Švica, sem želel podkrepiti še z enim podobnim primerom, ki ni star petsto let. Z odnosom do skupnega dobrega se namreč v Švici v vsem tem času ni veliko spremenilo. V Sloveniji pa...

 

Miran vozi

Žepna raketa

Opel adam S

Foto: Bor Dobrin

Žepna raketa - Opel adam S

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2016
    Februar
    Januar
2015
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober