Prvega avgusta se je poslovil portal www.hitrikrog.si, zamenjal ga je blog www.miranalisic.com, kjer boste lahko spremljali njegove poglede na svet (od blizu in daleč)

Zima s Tino Maze

Samo smučarka ali tudi zvezdnica?

Na poti iz Meribela, 23.03.2015

To zimo sem bil skoraj vsak teden na smučarskih tekmovanjih. Logično bi bilo, da zdaj dobro poznam alpsko smučanje, še posebej prvo damo slovenskega smučanja Tino Maze. No, ni tako. Videl sem jo takorekoč na vsaki tekmi, pred njo, po njej, na žrebanju štartnih številk, sem ter tja tudi kdaj vmes. A priznati moram, da je ne poznam. Dvomim, da jo novinarski kolegi, razen kakšne izjeme, poznajo prav dobro. Žal mi je, da je njena prava podoba v slovenski javnosti ostala pod povrhnjico njenega smučanja, čeprav sem v tem letu, dveh dobil občutek, da je v resnici povsem prijetna mlada dama. Na to so me opozorili nekateri detalji, denimo intervju v Gazzetti dello Sport decembra lani, pa tudi njeno občasno druženje s slovenskimi novinarji. Pravi, da bo kmalu izšla knjiga o njej. Morda bo z njo, bolje pozno kot nikdar, pokazala še svoje druge odlike. Pogrešal sem, da ni namenjala malo več svojega časa za kakšen bolj tehten pogovor in intervju, kjer bi na dan lahko prišla njena razmišljanja, ki niso povezana le z vijuganjem med vratci, kjer bi se javnosti še bolj odločno predstavila kot razmišljujoča ženska, kar je iz dekleta, ki je brezpogojno sledilo svojim mentorjem, nazadnje tudi Andrei Massiju, v zadnjem času, ko sem lahko spremljal njeno športno pot, nedvomno postala. Novinarji smo lahko nujno zlo, kot je bilo mnogokrat čutiti pri Tini Maze, a še bolj smo lahko tudi dobrodošli spremljevalci osebnostnega razvoja in sprememb pri ustvarjanju športnikove javne podobe. Zdi se mi, da je Tina Maze žal premnogokrat v novinarjih videla bolj prvo, kot pa drugo.

Samo smučarka ali tudi zvezdnica?

Odraščal sem v času, ko smo med tekmami svetovnega pokala v alpskem smučanju prekinjali šolske ure in v telovadnici na televizorju, ki je bil občutno premajhen za vse, ki smo se nagnetli v z lesom obdani dvorani na gimnaziji v Mostah v Ljubljani, spremljali smučanje Bojana Križaja in Borisa Strela. Vedeli smo, da bo zmagal sicer njun konkurent Ingemar Stenmark, a bili smo zadovoljni, da bomo tudi mi v soboto ali nedeljo na Krvavcu vijugali s smučmi istega begunjskega podjetja, kot jih ima pod seboj Stenmark. Veseli smo bili uspehov slovenskih smučarjev, pa čeprav je šlo sem ter tja za kakšno zmago, mesto na zmagovalnem odru ali še redkeje za osamljeno medaljo na pomembnem prvenstvu. Tudi na Ljubelj so se ljudje peljali zvečer, ko sta se z medaljama, bronasto in srebrno, Križaj in Strel vrnila s svetovnega prvenstva v Schladmingu, da bi ju v špalirju pospremili vsaj do Tržiča pod prelazom, kjer je živel Križaj...

Časi so se spremenili, v Meribelu je bilo na finalu svetovnega pokala v alpskem smučanju morda dvajset ali trideset Slovencev, ki so v majhnem kotičku tribune visoko dvigali belo rdeče modre zastave, ki so se komajda ločile od morja francoskih z enakimi barvami. Tina Maze je smučala za svoj drugi veliki globus. V ciljni areni je mrgolelo slovenskih novinarjev in televizijskih kamer. Bilo jih je največ, kar sem jih opazil v letošnji sezoni. Med kolegi je zaokrožila šala, da je slovenska novinarska zasedba v savojskem smučarskem središču najbolj številčna od vseh. Tudi številčnejša od avstrijske - čeprav so na koncu prav avstrijski smučarji na Solnograško odnesli največ kristalnih globusov. Občutek sem dobil, da so novinarji s svojo številčno prisotnostjo še stopnjevali pritisk slovenske javnosti na Tino Maze. Morda še bolj zaradi tega, ker je bila v zraku ves čas velika verjetnost, da je bil to njen zadnji poklicni smučarski konec tedna. No, Korošica je ostala tudi v tem vročičnem boju za vsako točko na štirih tekmah zvesta svojemu siceršnjemu vedenju. Umaknjena od javnosti, osredotočena na tekmovanje, kratka in odrezava v večini intervjujev, sem ter tja s kakšno dodatno iskrico, kjer je brez odgovora pustila kolege s televizije POP TV ali pa švicarski televiziji SRF po smuku rekla skopo, da ne šteje točk, pač pa le smuča, potem še nekaj kratkega odgovorila, kar je švicarska kolega napeljalo k temu, da sta s pogovorom zelo hitro zaključila, se spogledala in nasmehnila. Nekje, daleč od oči javnosti, sta bila v Meribelu tudi smučarkina starša, ki sta ji seveda stala ob strani in ji želela vse najboljše. Ko gre za občinstvo, pa verjamem, da je bilo drugače. Tina Maze je ves čas razdeljevala slovensko javnost; od gorečih navijačev, ki so se nogometno in brezpogojno veselili njenih uspehov do trezno kritičnih, ki so ob smučanju ocenjevali tudi njeno javno podobo, komunikacijo z mediji in preveč pogoste spore z okolico, ki so se stopnjevali z njenim odhodom iz reprezentance v svojo ekipo, ki jo je karizmatično in avtoritativno vodil Goričan Andrea Massi. V dvomih sem o tem, ali je Tina Maze ves čas želela le hitro smučati, ostalo početje okrog tega pa je jemala kot nujno zlo, s katerim se ni znala vedno najbolje spopasti, predolgo pa je bila v tem odvisna tudi od mnenja in ravnanja svoje bližnje okolice, ali pa je vendarle svojo energijo nabirala tudi tako, da je bila v središču pozornosti, čaščena, oboževana... Morda bomo to izvedeli šele po tem, ko bo nehala smučat, ko javna izpostavljenost ne bo več nujno povezana z njenim novim življenjem.

Prvič sem Massija, slovenski javnosti že v dobrem in slabem dobro znanega vodjo ekipe aMaze, srečal v Cortini d'Ampezzo pred dobrima dvema letoma. Zaradi tega sestanka sem prišel v Dolomite. Kot mnogi podobni sestanki z njim, je bil tudi najin kratek. Odpravil me je s pridigo o tem, kdo je Tina Maze, kako v Sloveniji ne razumejo njenih uspehov, kako njegova ekipa za preživetje in tekmovanje z najboljšimi potrebuje denar in pogoje, posebnega sodelovanja pri smučarski oddaji s svetovnega prvenstva v Schladmingu, ki sem jo pripravljal za RTVSLO, pa ni obljubil. Že pred omenjenim prvenstvom je v hotelu, kjer je stanovala slovenska smučarska ekipa ob recepciji s povišanim tonom želel selitev v drug hotel, ob tem pa klical na pomoč avstrijsko vojsko, ki naj bi zavarovala hotel, saj drugače ne bo zmogel ublažiti pritiska slovenskih navijačev, ki bodo noč in dan oblegali hotel njegove tekmovalke. A šlo je le za to, da smo v hotelu snemali reportažo o tem, kje najboljša slovenska smučarka stanuje. Sledila so še mnoga manjša ali večja prerekanja z mnogimi, ki so vrhunec doživela v aferi frekvenca... Medtem je Tina Maze nizala zmage in medalje ter rekorde, smučala je z vsemi svojimi izkušnjami najbolje in svojo kariero okronala še z mnogimi zlatimi medaljami s svetovnih prvenstev in olimpijskih iger. V slovenske dnevne sobe se je naselila samoumevnost vrhunskih rezultatov Tine Maze, ob njej pa še smučarskih skakalcev, biatloncev, deskarjev, smučarjev v ski crossu... Medalje teh deklet in fantov so posvojili številni Slovenci. In ob petem mestu enega ali drugega le še ugasnili televizor ali se preselili na drugo internetno stran. Gre za razkošen privid, ki ne bo trajal dolgo.

Ne bom razpravljal o slovenskem športnem fenomenu, saj nimam odgovorov za ogromen razkorak med vlaganjem v športnike, podmladek, trenerje, infrastrukturo, kar iz leta v leto bolj tone in odličnimi rezultati posameznikov, ki vsak na svoj način uspevajo premagovati najboljše na svetu. Bodisi v majhni in zagnani zasebni ekipi aMaze, bodisi v večjem in urejenem kolektivu skakalcev ali pa povsem brez podpore, kot to uspeva deskarjem in tekmovalcem v ski crossu. Pravijo, da so posledice dobrega ali slabega vedno zamaknjene za nekaj časa in minuli konec tedna je morda primerno opozorilo, da ima tudi športna sreča svoje meje. Tesna poraza Tine Maze in Petra Prevca naj ob vsej evforiji športnih uspehov tudi letošnje zime slovensko smučarsko okolje dodatno opozorita, da bo treba, kot se je slikovito izrazil Andrea Massi v Meribelu, vse začeti od temeljev znova in drugače. Samo tako bodo lahko Slovenci še kdaj in pogosto navijali za svoje najboljše rojake na svetu, sicer pa kaže, da bo morda kdaj še nastala kaka ekipa aMaze, se rodil kak Prevc ali Flisar, slovenski smučarski svet pa bo vse bolj neka nostalgična zgodba preteklosti, ki je združila tri generacije od Lake Placida leta 1980 do Sočija leta 2014... Pričakovano smučarsko slovo izvenserijske športnice iz Črne na Koroškem slovenski javnosti sporoča, tudi z njenim primerom, naj smučarski šport in ti, ki želijo v njem sodelovati, končno namesto nekega družbenega poslanstva, kjer so se po odhodu zlate generacije, ki jo je vodil Tone Vogrinec, premnoge hijene na eni strani sončile na plaži športnih uspehov, na drugi pa neodgovorno zapravljale ugled in s tem tudi denar, ki je verjetno odtekal še v kak nedovoljen žep, postane samo gospodarska panoga, kot vsaka druga. Za to, da bo zelo uspešna, ima v Sloveniji, kot smo videli, vse pogoje. 

Miran vozi

Še vedno najboljše razmerje

BMW M3

Foto: M.A.

Še vedno najboljše razmerje - BMW M3

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2015
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober