Prvega avgusta se je poslovil portal www.hitrikrog.si, zamenjal ga je blog www.miranalisic.com, kjer boste lahko spremljali njegove poglede na svet (od blizu in daleč)

Turistična sezona na Jadranu

Schwarz, Weiss in Kugelblitz*

Na poti iz Črne gore, 11.08.2014

Občasno zahajam poleti na Jadran. Všeč mi je. Kljub previsokim cenam, rahlo zlovoljnim Hrvatom, ki ne morejo sprejeti dejstva, da so Slovenci njihovi najbolj številčni in najbolj zvesti gostje, kljub temu, da Slovence ves čas potuhnjeno ignorirajo. Slovenci pa se vračajo. Vedno in znova. Ne maram počitnic ali dopusta, kjer bi teden ali dva ležal na blazini, prebiral pogrošne romane in družbi pekel vsak večer kupljene ali ulovljene ribe. Raje potujem. In tako sem se znova znašel v Hercegovini, pa v Črni gori, celo v Albanijo sem pokukal. Na poti sem se tudi ustavljal. Pri prijateljih, znancih... Vsak dan sem prebiral časopise, se pogovarjal z natakarji, prodajalci v kioskih, uslužbenkami na poštah, obcestnimi ponudniki gozdnega sadja, upravitelji muzejev revolucije partizanskih ofenziv, receptorji in lastniki hotelov, skratka s skoraj vsakim človekom, ki sem ga srečal na tej jadranski poti.

Za tole zgodbo sem se odločil, ko sem nekje blizu Trebinja, to je lepo hercegovsko mestece, ki je v neposrednem zaledju Dubrovnika, ki so ga iz Trebinja on okolice napadali in raketirali v njihovi zadnji vojni, zdaj pa pripada Republiki Srpski, opazil ob cesti parkiran lepo ohranjen avtomobil zastava 128. Bil je temno rdeč, okrog njega se je smukal lastnik z družino, nekaj so pripeljali k prijateljem ali sorodnikom. Prizora sem se spomnil nekaj minut kasneje, ko sem po široki cesti z zelo obrabljenim asfaltom vozil od Trebinja proti Stolcu in Čapljini, po nekdaj pomembni jugoslovanski cesti v dalmatinskem zaledju. Pred menoj je vozil skoraj nov mercedes C z ljubljanskimi registrskimi tablicami. In pred njim je vozil še en Ljubljančan, tudi novi seat, se mi zdi. Moj prvi avto, kupil sem ga z mamino pomočjo, je bila zastava 128. Enaka, kot ta s ceste pri Trebinju. Le bele barve. Letnik 1987. Podobnega datuma je bila narejena tudi ta rdeča zastava, ki sem jo opazil v Hercegovini. Mnogim družinam služijo takšne zastave, stokrat popravljene in zakrpane, v Bosni, Črni gori, Srbiji še danes. In nobene možnosti nimajo, da bi si kupili kak nov avto. Takrat, leta 1987, so, enako kot Slovenci, kupili zastavo 128 za okrog šest ali sedem tisoč nemških mark. Novo, seveda. In imeli so le za odtenek slabši ali bolj zastarel avto, kot so ga imeli mnogi ljudje podobnega sloja v Italiji, Avstriji ali Nemčiji. Naša zastava 128 je šla od hiše že spomladi leta 1990, torej še v Jugoslaviji, vmes sem imel vsaj šest ali sedem avtomobilov, če bi imel družino, bi se verjetno po Dalmaciji, podobno kot voznik pred menoj, vozil z mercedesom C. Z malo sreče in uspešnega iskanja, je mogoče kupiti skoraj novega za dobrih 30 tisoč evrov. Petnajst povprečnih slovenskih bruto plač, recimo. Učitelj, ki v Hercegovini ali v Črni gori zasluži manj kot osemsto evrov bruto plače, bi moral za tak avto odšteti več kot 40 svojih plač. Skoraj štiri leta dela. Vsi se tam, v vročini sredozemskega poletja vozijo počasi. Zakaj le? Liter supra stane 1,37 evra, prijazna prodajalka časopisov v kiosku v Nikšiću pa zasluži 200 evrov neto plače na mesec. Nima avtomobila, lahko ji ga poklonijo, a ne bo imela denarja niti za bencin.

Ob cesti sem v vasici Šavnik pod Durmitorjem zagledal zbledel napis Titex in nekaj propadajočih objektov brez oken in šip pod njim. Spomnil sem se tekstilnega podjetja, ki so ga leta 1978 ustanovili v Titogradu, v obratih po vsej Črni gori pa je zaposloval na tisoče ljudi. Tudi v Šavniku, pa v Gusinju in še kje. Sem ter tja je izza kakšnega ovinka teh, po razpadu Jugoslavije, večinoma nedotaknjenih cest, pridrvel kak povsem nov BMW X6, audi Q7 ali mercedes ML. Jasno, črn, z zatemnjenimi stekli, kjer je bila omejitev hitrosti 60 km na uro, je vozil vsaj 160 km na uro... Ne dvomim, da je bila v vsakem izmed njih v predalu sovozniškega sedeža tudi pištola. Za vsak slučaj, če bi si kdo drznil vprašati, zakaj divja in vozi slalom med avtomobili po Črni gori. Nihče od teh šoferjev teh zverin ni delal v Titexu. Ti ljudje uporabljajo le gotovino. In ne sprašujte, kako so prišli do nje. Naslovnice časopisov so dovolj zgovorne. Streljanje na ulici v Cetinju, streljanje v Podgorici na križišču, streljanje na rivi v Budvi... Streljanje v Sarajevu... Večinoma gre za mafijske ali prijateljske obračune. Družina z rdečo zastavo 128 je daleč od tega sveta. Morda je njihov oče celo delal v kakšnem črnogorskem obratu Titexa, s plačo iz tedanjih dni si je, kot delavec, kupil nov avto. Ki ga njegov sin verjetno uporblja še danes. Kajti sin ima univerzitetno izobrazbo, nima pa službe. In ne kaže, da bi jo v Trebinju, Nikšiću ali kje drugje v bližini tudi lahko dobil. V Dubrovniku bi vsaj sezonsko morda šlo, tja pa ne more, saj je oče tudi podpiral Miloševića, ki je tulil, da morajo vsi Srbi živeti v eni državi. Zlepa ali zgrda. In zdaj spet živijo v številnih majhnih državicah, a v nobeni izmed njih ni prav nič bolje kot v sosednji.

Zgodba o Jugoslaviji je bila zgodba o solidarnosti. V intervjuju Zdravka Duše v Playboyu sem prebral, da je Janez Stanič, novinar in publicist, nekoč dejal, da vedno in povsod bogatejši in bolj napredni izkoriščajo revnejše in bolj zaostale ter, da bi bilo, če je verjeti Slovencem, da jih Jug ves čas izkorišča, to samo v Jugoslaviji drugače, kot kjeroli drugje na svetu. Seveda ni bilo. Slovenija je odlično izrabljala zaprto veliko jugoslovansko tržišče in neizčrpen vir poceni surovin ter delavne sile, politični sistem pa je poznal korektiv solidarnosti, ki se je Slovencem zdel pač izkoriščanje. Zaradi tega je bilo v Črni gori veliko Titexov, ljudje tam sredi hercegovskega kamna pa so si lahko s plačo kupili nove in solidne avtomobile, hodil na počitnice in dostojno živeli. Srednji sloj je materialno in intelektualno skrbel za napredek družbe. Zdaj ni srednjega sloja, ni več niti napredka. Jugoslavija je bila odličen učni center za spoznavanje evropskega združevanja. Med vožnjo po Hercegovini sem razmišljal o tem, kako podobne so težave sedanje Evrope. In Slovenci bi jih morali dobro razumeti. Ter ravnati temu primerno. Vedeti, kaj je zanje najboljše, opozarjati na to tudi ostale, skrbeti za svoj interes v tej globalni Evropi, novi Jugoslaviji brez ideologije in s povsem podobnimi metodami pomoči in solidarnosti. Kaj pa so evropski skladi, subvencije, pomoč manj razvitim, diktat trojke EU drugega, kot pa želja Nemcev in njenih uspešnih satelitov, da ohranijo trge, moč in vladavino ekonomije pred vsem ostalim. Evropski skladi so moderen korektiv solidarnosti za ravnejše in manj razvite, a ker v njem ni pridiha ideologije, so pač vsem precej bolj sprejemljivi in samoumevni. Bojim se, da so se tu Slovenci dobro ujeli na limance. Jugoslovanska Nemčija vse bolj postaja evropsko Kosovo. Vsakomur, ki še vedno dvomi, priporočam izlet po poteh najhujših okupatorjevih ofenziv med drugo svetovno vojno. Četrta, peta in šesta nemška ofenziva so bile na Neretvi, Sutjeski in po hercegovskem kamenju. Marsikatera iluzija se mu bo razblinila.

* Imena pete okupatorjeve ofenzive (Schwarz - črno), četrte (Weiss - belo) in dela šeste (Kugelblitz - blisk krogle).

Miran vozi

Pa je tole mali M?

BMW 435i coupe xdrive

Foto: Bor Dobrin

Dve črti. Rdeča in modra. Na beli podlagi. Dovolj, da se počutite, kot v pravem beemveju M?

Pa je tole mali M? - BMW 435i coupe xdrive

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2014
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober