Prvega avgusta se je poslovil portal www.hitrikrog.si, zamenjal ga je blog www.miranalisic.com, kjer boste lahko spremljali njegove poglede na svet (od blizu in daleč)

VN Monaka med navijači

Mrtvi se vedno preštevajo po bitki, nič prej

Na poti iz Monte Carla, 26.05.2015

Prvič po mnogih letih sem dirko v Monte Carlu gledal pri italijanu sredi uličic med turisti, ki so se hladili s sladoledom, kupovali majice, jakne, modelčke in kape, jedli pizze ter špagete in čakali na 73. VN Monaka. Nekateri so imeli v žepih lističe s sedeži na tribunah, drugi samo vstopnico za stojišče na hribu med palačo in stezo, tretji pa so ostali brez vsega tudi med dirko tu zadaj, v mestu. Nekoč so dirkalnike vsaj dobro slišali, zdaj so oropani tudi za to zabavo. O tem, da bo zmagal eden izmed mercedesov, nihče v gneči ni dvomil, vsa gostilna pa se je zbudila in razveselila, ko je Lewis Hamilton po svojem drugem postanku ob varnostnem avtomobilu prišel na tretje mesto. Vsi so goreče zaploskali Nicu Rosbergu za zmago, pa v trattoriji ni bilo Nemcev. Nerazumljivo je bilo vzdušje po dirki v paddocku in okrog Mercedesa. Zdelo se mi je, da se Nico Rosberg ne sme veseliti svoje zmage, saj naj bi jo Hamiltonu zaradi napačne odločitve vzelo njuno skupno moštvo. A taktične napake, zgrešene ocene in še marsikaj je sestavni del tega ekipnega športa. Ko se je malce umiril in ohladil, je še Hamilton pravilno povedal: "Skupaj zmagujemo in skupaj izgubljamo!" 

Mrtvi se vedno preštevajo po bitki, nič prej

Lewis Hamilton (levo) in Nico Rosberg. Kdo bolje razume, da tudi v formuli 1 potrebuješ veliko šahovskih spretnosti?

"Dirka v Monaku, pa brez varnostnega avtomobila, saj to res ni mogoče," si je sredi dirke rekel Sebastian Vettel, potem, ko je bil tedaj tretji za obema mercedesoma. Ferrari ima v Monte Carlu največ navijačev. Najbolje se na stojnicah prodajajo njihovi spominki. "Največ sem prodala kap od Sebastiana Vettla," je povedala ena izmed prodajalk na stojnicah v uličicah mestne četrti Le Condamine, nedaleč od štarta najbolj slovite dirke sezone. Letošnjo nedeljo popoldne sem preživel tam, kamor zaidem ponavadi zelo redko, saj zaradi novinarskega dela nimam časa. Sprehajal sem se po delu mesta, po ulicah, zaprtih za promet, kjer je mrgolelo stojnic in obiskovalcev. Slabo uro pred dirko so bili kontejnerji za vstopnice že zaprti, saj so večino teh za nedeljsko dirko že prodali. Kljub temu, da so stale povprečno več kot 400 evrov. Kot vedno, je bil na voljo še hrib za ovinkom Rascasse, tu so bile vstopnice po 70 evrov. Sprejemljivo za vsakega smrtnika. Teh je na teh uličicah tudi največ. Milijonarji z jaht in njihovi gostje so se na njih sončili in pili šampanjec. Večina lokalov, od italijanskih restavracij do preprostih barčkov med trgovinami, ki so bile praviloma vse odprte, je bilo uro pred dirko polnih, mizo za kosilo je bilo nekoliko lažje dobiti šele nekaj minut pred dirko, ko so se začele polniti tribune... Ustavil sem se pred eno, kjer je bila prosta miza s neposrednim pogledom na velik televizor na steni. Italijanska kuhinja z monaško dirko. In z menijem za grand prix. Cene so bile pač dvojne. Pizza ali špageti, 18 evrov.

Ko se na štartu ni zgodilo nič, dirkači pa so se utirili na svojih mestih, je dirka zašla v svojo običajno monaško monotonijo. Spomnil sem se četrtkove tiskovne konference šefov moštev, ki so tokrat jasno priznali nekaj reči, ki jih do zdaj, vsaj iz tega okolja nismo javno slišali. Prvič, za težave v formuli 1 so kriva moštva sama. Drugič, ekipe imajo vsaka svoje interese, zato nikdar o ničemer ne morejo najti skupnega jezika. Tretjič, demokracija je za formulo 1 pogubna, pravila naj določa svetovna motošportna zveza FIA skupaj z podjetjem FOM, ki trži ta šport. Na odru ni sedel kdorkoli, vsaj dve pomembni ekipi sta zastopala Christian Horner, Red Bull in Totto Wolff, Mercedes Benz. Še nikdar glas želje po tem, da naj moč in odločanje končno v formuli 1 odvzamejo ekipam, ni bil tako močan. Težava s tem še ni rešena. Že vse od takrat, ko je na čelo FIA prišel nekdanji šef Ferrarija v formuli 1 Jean Todt, tudi med osrednjima organizacijama, ki skrbita za formulo 1, ni bilo enotnosti. Todt je izsilil nove motorje in veliko pravil, ki so formulo 1 pahnila na rob preživetja, Ecclestone pa je s svojo kritiko ostal osamljen oziroma oslabljen, saj se je, med drugim, ukvarjal tudi s sodnimi procesi zaradi podkupnin in davčnih utaj. Na svoji strani ni imel večine ekip, s čemer bi preprečil drago igračkanje s hibridnimi turbo motorji in uničevanjem zvoka najbolj glasnih motorjev na svetu.

Zvok motorjev se je v preprosto, z veliko rdeče barve opremljeno gostilno z mogočnimi rdečimi lestenci na stropu komajda slišalo, pa čeprav je bila oddaljena vsega 200 metrov od ciljne ravnine. Lewis Hamilton pa je že nekaj minut pred dirko pod knežjo ložo demonstriral svojo namišljeno vlogo v formuli 1. Potem, ko je lani postal svetovni prvak, ko je še bolj eksplozivno z zmagami, najboljšimi štartnimi položaji, velikim vodstvom v svetovnem prvenstvu ter prvim mestom na sobotnih kvalifikacijah v Monaku letos zaznamoval prvi del sezone, je temu primerno prevzel vlogo prvega zvezdnika dirkaškega cirkusa. Njegova oblačila so zdaj še nekoliko bolj izpostavljena, na sebi ima še nekaj več težjega nakita, frizuro od dirke do dirke še bolj spreminja, s svojim vedenjem postaja vse bolj podoben ameriškemu črnskemu zvezdniškemu idolu. In se vse bolj oddaljuje od fanta s svetlikanjem v očeh, ki sem ga spoznal v Monaku ob koncu devetdesetih, ko ga je Ron Dennis pripeljal na dirko, na kateri je kraljeval Mika Hakkinen. Kasneje je prišel, še preden je sploh sedel v formulo 1, v Monako na dirko še nekajkrat. In bil vedno prijeten ter ambiciozen mlad fant.

Na drugi strani Mercedesove garaže, dominantne ekipe zadnjih dveh let, tako bo ostalo še vsaj nekaj časa, sedi Nico Rosberg. Čeden, urejen in svetlolasi Nemec, sin svetovnega prvaka formule 1, ki je odrasel v Monaku, hodil v elitne šole in se tekoče sporazumeva v petih ali šestih zelo različnih jezikih. Uglajen mladenič, ki so ga vzgojili tako, da je ob nedeljski zmagi, tretji zapored v Monaku, kar je uspelo le še trem dirkačem v skoraj devetdesetletni zgodovini dirkanja na ulicah Monte Carla, iskal izgovore za svoj uspeh. V svoji kolumni za Bild je priznal, da je ta zmaga zanj veliko opozorilo ter povedal še, da je imel tokrat res veliko sreče. Skromno, iskreno, samokritično, verjetno pa to niso odlike za uspešnega dirkača formule 1, ki naj bo mnogo bolj takšen, kot ga na drugi strani Mercedesove garaže uteleša samovšečni in medijsko napihnjeni Lewis Hamilton. Ki je, mimogrede, odličen in zelo hiter dirkač. Brez dvoma v vsakem krogu skoraj vsake steze za odtenek ali dva hitrejši od Rosberga. 

A formula 1 je predvsem ekipni šport. Vsak dirkač resda želi dirkati predvsem zase, toda vse od časov Mariborčana Walterja Wolfa, ki je dirkal le z enim dirkalnikom, je to šport ekipe, ki želi z dvema dirkalnikoma vedno osvajati prva in druga mesta. Moštvo načrtuje, razvije in izdela dirkalnik. Ekipa skrbi za to, da dirkač lahko dirka čim bolje, čim hitreje in brez negativnih vplivov od zunaj. To je formula 1. Že zelo dolgo. Formula 1 je tudi taktika. Izbira gum, določanje časovnice postankov v boksih, ukrepanje ob nepredvidenih razmerah, kot so nesreče, varnostni avto ali kaj podobnega... Za vse to skrbi ekipa. In največkrat zaradi vseh teh odličnih, spretnih ter iznajdljivih ljudi, ki pomagajo dirkaču, Lewis Hamilton tudi zmaga oziroma osvoji najboljši rezultat. Ko tej isti ekipi spodleti , se ušteje pri izračunu razmerij med dirkači na stezi, naredi napako pri postanku za menjavo gum, potem dirkač ne zmaga ali pa doseže slabši rezultat. In tudi to je del formule 1. Že zelo dolgo. Težko sprejmem argumentacijo, da so za Hamiltonov poraz v Monaku, potem, ko so ga med varnostnim avtom poklicali v bokse, mu prepočasi zamenjali gume, krivi pri Mercedesu, dirkač pa je moralni zmagovalec Monaka. Dirko formule 1 je treba najhitreje odpeljati z vsemi pastmi, z vso taktiko, postanki v boksih, skratka, vsaka dirka se konča šele ob mahanju štarterja s karirasto zastavico. Vedno in povsod. Razprave o tem, da je nekdo pred tem doživel fantastičen dirkaški konec tedna, poln rekordov in prvih mest na treningih, kvalifikacijah in na treh četrtinah dirke, so brez smisla. Mrtve se tudi v formuli 1 prešteva ob koncu bitke, ne na sredini.

Nisem razumel iskanja opravičil po dirki pri mnogih udeležencih, nisem razumel Rosbergove zadrege ob čudoviti tretji zaporedni zmagi v Monaku, še manj pa sem razumel odgovor Totta Wolffa na vprašanje, kako bi pri Mercedesu ravnali, če po drugem ponesrečenem Hamiltonovem postanku med njima z vodilnim Rosbergom ne bi bilo še Vettla. "Tudi o možnosti, da bi naročili menjavo mest, smo razmišljali," je dejal Wolff. Zakaj že? Kot nagrado za to, ker je bil Hamilton najhitrejši na treningih in v prvem delu dirke, na kateri je štartal s prvega mesta? Zaradi tega, ker vodi v točkovanju svetovnega prvenstva? Morda zato, ker je Rosberg v Monaku zmagal že zadnji dve leti. Ali pa zavoljo tega, ker je Hamiltonov honorar trikrat večji od Rosbergovega. Le upam, da je bila to pavšalna in površna izjava avstrijskega šefa ekipe Mercedes, saj kar koli drugega res ne bi imelo veliko skupnega s formulo 1. Vedno trdim, da gre v formuli 1 za ekipni šport, še toliko bolj torej velja, da mora tudi ekipa, ko naredi napako, dovoliti športniku, da jo premaga. Tokrat je Rosberg s svojo potrpežljivostjo in umirjenostjo pač premagal bolj zaletavega Hamiltona. Ali drugače povedano, Rosbergova polovica garaže je iz istih razlogov premagala Hamiltonovo polovico garaže. Toda, kaj še v formuli 1 velja tradicija? Namesto slovitih grid girls so lepotice na štartu ob dirkačih zamenjali grid boys. Sebastian Vettel, ki se zaveda, da samo s svojimi močmi za zdaj ne more premagati mercedesov, je našel po dirki čas, da je javnost spomnil na to, kar nikakor ni primerno za formulo 1. "To je nesprejemljivo. Vprašati moram Bernija Ecclestona, zakaj se je to zgodilo. Ni prijetno sedeti v dirkalniku in pred seboj gledati od zadaj Davea in Georgea. To res ni zabavno." Le Hamilton je imel pred dirko (še) srečo, saj je edini pred seboj gledal dekle, vsi ostali so bili postavni fantje. Tako se je šport formula 1 tudi simbolno še enkrat v Monaku znašel na stranpoti. So pač reči, ki v formulo 1 ne sodijo.

Dolgo sem mislil, da se staram, da ne razumem novih pogledov, trendov, razmišljanja mladine, ko govorim, da je formula 1 izgubila svoje osnovne sestavine. Brutalnost v vseh pogledih; izgled dirkalnika in zvok motorja, nekorektnost, kjer so dirkači osebnosti, ki znajo biti nesramni. Na stezi in ob njej. Kdaj pa kdaj lahko koga kdo prime tudi za ovratnik ali ga porine v morje, ko smo že ravno v Monaku. Formula 1 mora ostati nevarna. To, da je nekaj nevarno, še ne pomeni, da udeležence želimo pahniti v smrt. Mnogo večje tveganje, ki je (bilo) sestavni del tega športa, pa mora obstajati. Dirkališča naj bodo takšna, kjer bodo napake kaznovane z odstopi in ne z največ tremi sekundami kazni, potem ko se po asfaltu dirkač vrne na stezo. Preprosta športna in tehnična pravila ter finančna vzdržnost športa so nujni za ponovni razcvet formule 1. Če povzamem Hugha Hefnerja, ustanovitelja Playboya. "V mojo revijo sodijo čim manj oblečene lepotice in frajerji. Manekeni si naj prostor najdejo kje drugje." 

04.05.2015

Le pošten spomin

Miran vozi

Manj gokarta, nič več prostora

Mini cooper S

Foto: M.A.

Manj gokarta, nič več prostora - Mini cooper S

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2015
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober