Nogomet in družbeno tkivo nekega naroda

Hrvaška - taka in ustaška, ne hvala!

Na poti v Švico, 17.07.2018

Najbolj nori mesec vsakih štirih let je mimo. Znan je svetovni prvak v nogometu. To so drugič postali Francozi. A Hrvatje so senzacija prvenstva v Rusiji. Prebili so se do finala. Opazil sem, da za njih že ves mesec navijajo tudi mnogi Slovenci. Čudi me, da nihče ni opazil simbolov in vedenja, ki ga ni mogoče podpirati. Hrvatje so v vrtincu nacionalizma in deloma tudi obujenega ustaštva pozabili na vse norme in pravila dostojnega vedenja. V loži za politike in kasneje na podelitvi medalj ter pokala je bila drugače neokusna tudi predsednica njihove države. Mimogrede, Hrvatje so pokazali večinoma le povprečen nogomet. A to je v tej zgodbi še najmanj pomembno.

Nogometno svetovno prvenstvo sem spremljal verjetno podobno, kot ga je spremljala večina Slovencev; nekje ob TV zaslonu, zaradi svojega razgibanega življenja pa sem tekme gledal na mnogih televizijah; na švicarski, slovenski, nemški in tudi na hrvaški javni televiziji. Pristop do priprave programa je bil pri večini podoben, morda je še najbolj skromno ponudbo programa pripravila RTV Slovenija, kar je na drugi strani tudi povsem razumljivo... No, hrvaški odklon od profesionalnih norm poklicnega novinarstva pa je res strašljiv. V mnogih državah se veselijo uspehov svojih športnikov, hrvaški kolegi pa so pozabili, da v nogometu tekmuje 32 reprezentanc, enakovrednih in spoštovanja vrednih. Če nisi Hrvat, če ob tem še razumeš njihov jezik in opazuješ njihovo obnašanje, potem res težko navijaš za njih.

Tokrat ostalih slovenskih sosedov Avstrijcev, Madžarov in Italijanov sploh ni bilo na prvenstvu. Vsaj slednji so načeloma med favoriti prvenstev, tudi že večkratni svetovni prvaki, letos pa jim je spodletelo že v kvalifikacijah... V minulih letih nisem nikdar opazil tako čustvenega odnosa slovenskih navijačev do italijanske nogometne reprezentance; češ, navijali bomo za njih, ker so naši sosedje. Nisem zasledil, da bi Slovenci drveli gledat italijanske tekme v Trst, Gorico, Videm ali v Lignano, Gradež ter v Benetke. Nasploh še nikdar nisem zaznal kakšne posebne naklonjenosti slovenskega občinstva njihovim sosedom; ne do Italijanov v nogometu ali Avstrijcev v smučanju oziroma do Madžarov, recimo v vaterpolu ali pri dvigovanju uteži. Samo Hrvatje so pri Slovencih vedno deležni posebne pozornosti. Ne najdem pravega razloga za to. V Avstriji smo živeli 700 let, v nekdanjih Jugoslavijah pa vsega 70 let.

Zakaj torej ni mogoče navijat za Hrvaško. Najprej o njihovih dresih. Skoraj celo prvenstvo so uspešno nastopali v črnih dresih, ki v nogometu, roko na srce, pri nobeni državi, niso ravno običaj. Občasno jih nosijo Nemci ali Belgijci, ki pa imajo črno barvo tudi v svoji zastavi. Hrvaška je že nastopala na velikih tekmovanjih, spominjamo se jih v modrih, rdečih ali belih dresih, kot tokrat v finalu. Prej pa so nasprotnikom naredili uslugo, kajti vsi so lahko nastopali v svojih željenih barvah, Hrvatje so bili namreč skoraj vedno črni. Lahko bi sicer rekli, da gre za modno muho njihove nogometne zveze, če ne bi poznali ozadja in zgodovine hrvaškega naroda. V vsej paleti barv obstaja le ena, s katero se Hrvatje ne bi smeli nikdar pokazati na kakšnem javnem tekmovanju - in to je črna, po možnosti kombinirana z belo rdečimi kvadrati. Namreč ta kombinacija barv preveč očitno spominja na njihovo najbolj mračno obdobje sodobne zgodovine, na državo NDH (Nezavisna država Hrvatska) med leti 1941 in 1945, kjer so v imenu takšnih uniform na najbolj okruten način sodelovali z nacisti in fašisti ter s koncentracijskim taboriščem smrti v Jasenovcu stopili med najbolj krive in odgovorne narode za morijo v drugi svetovni vojni. Zaradi tega bi pričakoval od Hrvatov občutljivost in popolno dostanco do teh simbolov, vse bolj pa sem prepričan, da gre pravzaprav za subtilno načrtovano in premišljeno izvedeno hrvaško provokacijo.

Lahko trdimo, da so hrvaški fantje, ki so igrali na svetovnem prvenstvu v nogometu le nedolžni fantje, ki imajo radi svojo domovino, a Hrvatje v čaščenju in poveličevanju sebe, svojega nogometa, svojih "vrednot" in pogledov na svet skoraj vedno zdrsnejo v nevaren vrtinec žaljenja in omalovaževanja drugih, kar smo lahko videli na tem prvenstvu že večkrat; bodisi ob bučnem proslavljanju nogometašev po zmagah, od koder so v javnost vedno pricurljali posnetki neprimernega vedenja, bodisi med navijači na Hrvaškem ali v tujini, kjer je prihajalo celo do pretepov in drugačnih incidentov z izrazito sovražno in ustaško vsebino... Do vožnje z avtobusom z letališča Pleso do mesta po prvenstvu, kjer se je nogometašem pridružil razvpiti ustaški pevec Thompson in še huje, do veselega sprejema na glavnem zagrebškem trgu, kjer pa je bil Thompson ena od glavnih zvezd na mogočnem odru. To je pravi obraz Hrvaške in njene "domoljubne" politike, ki jo tam podpirajo (skoraj) vsi. Vse ostalo je le maska in lažna fasada za pomirjanje (mednarodne) javnosti.

Vedno imam občutek, da Hrvatje nikdar ničesar ne privoščijo nikomur drugemu. Preprosto ignorirajo uspehe ali zasluge drugih, kar je bilo moč opaziti nenazadnje tudi ob mnogih slovenskih športnih uspehih zadnjih let. Predstavljajte si samo njihovo držo, če bi Slovenija slučajno enkrat zaigrala v finalu svetovnega nogometnega prvenstva. Hrvatje pa se nanj, recimo, sploh ne bi uvrstili. Dvomim, da bi našli tam za Kolpo in dalje proti jugu enega samega hrvaškega navdušenca nad slovenskimi žogobrcarji. Uspelo bi jim poiskati kvečjemu dva ali tri igralce, ki se jim po žilah pretaka hrvaška kri in je ta uspeh zaradi tega, jasno, tudi (ali predvsem) njihov. Hrvaški gen je pač obrnjen le navznoter. Na svetu so eni in edini, od boga poklicani, na katerega se, s trenerjem vred sklicujejo tudi pri nogometu. A zdaj ne govorim o njihovih nogometaših, ki so imeli povsem dostojnega in prijetnega trenerja. V njihovi politiki in javnem življenju ponavadi nobena beseda ne drži, noben dogovor nikoli ne velja. Slovenci, pa še kdo, to zelo dobro vemo. Hrvatje imajo vedno figo v žepu in skoraj vedno, kadar mislijo, da zmagujejo, imajo oblečene črne drese. Škoda. Lahko bi bili vsaj simpatični, a tega Hrvatje ne zmorejo. Nikdar niso zmogli. In, kot kaže, tudi nikdar ne bodo. Ostali pa bodo vedno slovenski sosedje. Nobenega razloga ne vidim, da bi jim s tem, ko navdušeno podpiramo njihove nogometaše, še dodatno dvigovali že premnogokrat zlorabljeno samozavest.

Za konec pa še nekaj o nogometu. Sem le zainteresiran nogometni laik, opazil pa sem, da Hrvatje na mnogih tekmah niso briljirali. Najslabša je bila njihova predstava v osmini finala proti Dancem, več bi morali pokazati tudi proti na papirju dva razreda slabšim Rusom v četrtfinalu, medtem ko so imeli v polfinalu precej boljši dan od mladih in še nezrelih Angležev. Finale je bilo, kot je to običajno v nogometu, obračun dveh ekip, kjer so ti, ki vse sreče niso porabili že v prejšnjih tekmah, zmagali tudi s pomočjo te spremljevalke športnega uspeha. In za tak primer so imeli Hrvatje spet pripravljen rezervni scenarij. Kljub porazu v finalu so bili za sebe in po njihovem mnenju za ves svet pravzaprav svetovni prvaki. Čeprav je resnica vendarle drugačna. Svetovni prvaki ostanejo za zmeraj v spominu, tudi njihovo ime je vklesano na zlatem pokalu, samo resni nogometni navdušenci pa se nekoč še spominjajo vseh teh, ki so izgubili na finalnih tekmah... Priznati, da nisi najboljši, je zmogel po tekmi res iskreno le njihov trener Dalić, temu pa bi lahko sledilo tudi nekoliko bolj dostojno in zadržano proslavljanje. Hrvaški nogometaši torej ne morejo biti zmagovalci, pač pa so, kot to šport vedno natančno določi, postali in ostali drugi najboljši na svetu. In prav nobenega posebnega razloga nisem našel, da bi kjerkoli in kdajkoli navijal za športnike, ki to počno v imenu njihove države. Če bi fantje zaigrali, brez črnih dresov, za ekipo "Volvo", "Severni jeleni" ali "Zlatko Dalić", potem pa je to že nekaj povsem drugega. Zelo verjetno bi pridobili tudi mojo naklonjenost.

Miran vozi

Spodaj športnik, zgoraj SUV

BMW X4 M40i

Foto: Bor Dobrin

Spodaj športnik, zgoraj SUV - BMW X4 M40i

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2018
    Julij
    Junij
    Marec
    Februar
2017
    Junij
    April
    Januar
2016
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2015
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober