Prvega avgusta se je poslovil portal www.hitrikrog.si, zamenjal ga je blog www.miranalisic.com, kjer boste lahko spremljali njegove poglede na svet (od blizu in daleč)

Slovenija in arbitraža

Potonila v Piranskem zalivu

Na poti v Milano, 23.07.2015

Simono Drenik sem prvič opazil na televiziji v nekem omizju, zagotovo je od tega že kar nekaj let. Po naključju. Pozoren sem postal na njene izjave, saj so bile otročje, neprepričljive, nestrokovne, papagajevsko naučene, skratka, takrat sem se vprašal, kako je lahko tretjerazredna uslužbenka nekega ministrstva na tako visokem in odgovornem položaju. Njen pogovor v studiu TV Slovenija me je prepričal v to, da se Sloveniji s takšnim osebjem v tako zapletenem, občutljivem in eksplozivnem vprašanju, kot je razmejitev s Hrvaško, ne piše dobro. O gospodu Jerneju Sekolcu nisem vedel veliko, v Sloveniji ga javnost ne pozna dobro, a zdaj vemo, da je uglajen gospod z Dunaja nasedel slovenskemu političnemu diletantizmu. Za Simono Drenik bi takoj rekel, da nikdar ni bila ljubiteljica Jamesa Bonda ali gospe Margarethe Zelle iz Leeuvardna na Nizozemskem, ki jo svet bolje pozna kot Mato Hari. Od Jerneja Sekolca pa bi že pričakoval, da je že kdaj slišal za Virginio Hall ali Klausa Fuchsa. Američanka je v Franciji kot novinarka v Vichyju zbirala dokumente za odporniško gibanje, se ustrelila v nogo, da so ji jo amputirali, v protezi pa je skrivoma prenašala dokumente. Nemec je bil jedrski fizik, ki je za Angleže in Američane pred drugo svetovno vojno delal na projektu atomske bombe, po njej pa je postalo jasno, da je podatke izdajal Sovjetski zvezi. Če bi imela gospa Drenik in gospod Sekolec vsaj malo domišljije in razumevanja za to, kaj počneta in v čigavem imenu, predvsem pa zavest, kaj so to diplomacija in mednarodna arbitraža, vohunjenje, prisluškovanje in skrb za interese države, si ne bi dovolila, skupaj s Slovenijo, tako smešno potoniti v Piranskem zalivu.

Potonila v Piranskem zalivu

Od malih nog sem zelo rad gledal filme, kjer so nas spominjali na izmišljene ali resnične dogodke iz svetovnih družbenih pretresov. Največ jih je bilo povezanih z drugo svetovno vojno, hladno vojno po njej, nekateri so bili tudi fikcija, vrhunec tega žanra pa je vsekakor tajni agent Njenega veličanstva James Bond. Sprva je šlo za pravega vohuna, kasneje se je spremenil v na pol supermana in s tem, vsaj v mojih očeh, izgubil nekaj verodostojnosti. Vohuni, pa tudi politiki in glavni akterji pomembnega dogajanja in nosilci odločitev so v teh filmih ponavadi inteligentni, prebrisani, v slovenskem žargonu bi rekli, z vsemi žavbami namazani ljudje. Ni nujno, da so pošteni in pravični, vsekakor pa so nadvse spretni.

Slovenska samostojna država takšnih ljudi nima. No, ne bom krivičen, ima jih zelo malo. Opažam, da jih ima od osamosvojitve vse manj. V pogovorih med slovensko uslužbenko zunanjega ministrstva in slovenskim sodnikom arbitražnega sodišča, ki jih z veliko mero pričakovanj poslušamo na internetu, zelo hitro ugotovimo, da v njih ni nič posebnega. Niti niso pretirano zanimivi. Žalostno je, da gre za slog kavarniškega klepeta dveh znancev ali prijateljev, ki zelo na splošno in poljudno, kot dve upokojenki ob kavici na obrežju Ljubljanice klepetata o arbitraži in slovensko hrvaškem mejnem sporu. Čudi me, da se na tako raven pogovora ujame nek ugleden mednarodni sodnik, ki živi na Dunaju, kjer verjetno večino ljudi, s katerimi poklicno sodeluje ali pa se z njimi slučajno sreča naslavlja z Sie, torej vi, vsekakor pa se z njimi ne tika. Čudi me tudi, da si neka tretjerazredna uslužbenka ministrstva za zunanje zadeve v Ljubljani dovoli uglednega mednarodnega pravnika tikati in se z njim pogovarja v enakem slogu, kot s svojo gimnazijsko sošolko, ko malce opravljata ostale sošolce in navržeta še kakšno o težavah z možem in obilici dela s pred kratkim rojenim otrokom.

Še bolj žalostno je, da slovenska državna uprava in predvsem politika na pomembna mesta svoje diplomacije in upravljanja z družbo postavlja bedake. Verjetno bi večina otrok iz vrtca, ki je v neposredni bližini ministrstva na Prešernovi cesti v Ljubljani, vedela, da je mejni spor med Slovenijo in Hrvaško resna in občutljiva tema. S takšno materijo, kar razburja stasti na eni in drugi strani te meje že več kot dvajset let, problem pa se vleče še iz časa po drugi svetovni vojni, je treba ravnati odgovorno in pazljivo. Nobenega dvoma ni, da državi poskušata vplivati na sodišče s svojimi stališči, argumenti, da preprosto povedano lobirata. Del uspeha v vsakršnih pogajanjih so boljši argumenti, pa tudi druge odlike, kot je vplivanje na odločevalce s svojimi stališči, ki jih je treba čim večkrat ponoviti, mnogokrat gre seveda tudi za takšne ali drugačne podkupnine, kar pa lahko v tem primeru seveda takoj ovržemo. Nobenega dvoma ni, da so se tudi Hrvatje pogovarjali med seboj, da so še bolj načrtno iskali rešitve, ki bi jim pri arbitraži pomagale, saj nikdar ni bilo vprašanje, da Piranski zaliv pač ni njihov. Ne polovica, ne tretjina, ne četrtina. Hrvatje so lobiranje za svojo resnico in uspeh potrebovali še mnogo bolj, kot Slovenci. Pomembno je, da o teh pogovorih nasprotna stran, sodišče in seveda javnost ne vesta nič.

Tretjerazredne uslužbenke z omenjenega ministrstva ne poznam osebno. Nekajkrat sem jo opazil na televizijskih pogovorih in omizjih o mednarodnih rečeh, verjetno večninsko povezanih z mejo s Hrvaško. Osupnil sem, ko sem opazil, da je gospa dobro naučena uradnica, ki se verjetno lahko pohvali z vsemi mogočimi diplomami iz tega in onega, a kaj, ko ji ne bi dovolil prodajati niti svojega avtomobila na nedeljski tržnici, kaj šele zastopati svoje države v nemirnih mednarodnih vodah, kjer včasih spodleti tudi najbolj predrznim, pokvarjenim in pretkanim. Zaradi tega, ker so na drugi strani ponavadi še bolj predrzni, še bolj pokvarjeni in še bolj iznajdljivi. Prepričan sem, da bi ta nesrečna okrogla gospa na nedeljski tržnici za moj avto dobila precej manj denarja od njegove vrednosti, a kar je še huje, tega sploh ne bi opazila. Verjela bi albanskemu preprodajalcu, ki bi jo šarmantno odpeljal še na kavo, da ji je v bistvu za avto dal več, kot je vreden in mora biti vesela, da ga je sploh lahko prodala. Še več, v tem trgovskem spretnežu bi, vsaj tako bi se ji zdelo, imela svojega novega zaveznika.

Če bi Slovenija za takšne posle izbirala prave in resne figure, kot se jih spominjam iz filmov, ki sem jih omenil na začetku, potem bi se  gospa z ministrstva in gospod z Dunaja srečala recimo v Gradcu v Avstriji. Na griču nad mestom. Saj veste, pri stolpu z uro na Schlossbergu. V parku, na klopci, kjer bi vedela, da ju (skoraj) nihče ne pozna, še manj možnosti pa bi bilo, da jima kdo prisluškuje. Svoja mobilna telefona bi pustila v avtomobilih vsak na svojem parkirišču, dokumente s ključa pa bi v miru prekopirala na gospodov prenosni računalnik. Izmenjala bi si lahko tudi kakšne dokumente v ovojnicah... Srečala bi se izven Slovenije, kar je vsekakor prednost, na pol poti med Dunajem in Ljubljano, kar je praktično, danes pa se nihče ne bi mogel zgražat nad posnetki kavarniških klepetov državne uradnice in mednarodnega sodnika. Ozadja in namen hrvaških obveščevalcev, ki so posneli ali pa kako drugače dobili te pogovore, so pomembni le toliko, kolikor bodo morda škodili slovenski strani v tem sporu, kar bo seveda imelo neke daljnosežne posledice. Razprave med slovenskimi novinarji in v javnosti o pomenu lastništva države v Telekomu, ki se s tem spet začenjajo, pa so povsem odveč. Če si pri takšnih kominikacijah previden in poznaš vsaj nekaj osnov vedenja iz vohunskih filmov, potem ti je res vseeno, čigav je Telekom, ker ga v takšne pogovore sploh ne spustiš zraven.

Bojim se, da bo usmeritev pozornosti slovenske javnosti spet napačna. Pravo vprašanje je, kako ustvariti družbo, kjer bodo najboljši ljudje, ki jih družba premore, ni pomembno, Slovenci ali tujci, postali njeni uslužbenci? Kako preprečiti, da bo lahko tretjerazredna uslužbenka, ki revica živi verjetno z veliko mero samozavesti, da je odlična pogajalka, strokovnjakinja in poznavalka mednarodnih odnosov, pripravila državi, ki ji služi, tak škandal in sramoto, posredno pa tudi diplomatsko in morda konkretno ozemeljsko škodo? Občutek imam, da se sploh ne zavedate, koliko takšnih tempiranih bomb je v slovenski politiki, na ministrstvih, v parlamentu, v vsej družbi? Sploh si ne predstavljam več, kako bo lahko Slovenija v kratkem času spremenila smer svoji ladji iz Piranskega zaliva, ki vse bolj tone... Še preden bo prišla do odprtega morja, bo itak povsem potonila.

Miran vozi

Vse, kar imajo veliki

BMW 228i cabrio

Foto: M.A.

Vse, kar imajo veliki - BMW 228i cabrio

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2015
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober