Prvega avgusta se je poslovil portal www.hitrikrog.si, zamenjal ga je blog www.miranalisic.com, kjer boste lahko spremljali njegove poglede na svet (od blizu in daleč)

Zakaj je formula 1 v krizi?

Alpinisti danes ne bi bili več dirkači

Na poti iz Sao Paula, 13.11.2014

Specializirani portali in seveda facebook, kjer mnogi vse to povzemajo in nas včasih s svojimi objavami opozorijo na marsikaj uporabnega, zanimivega in poučnega, so me spomnili na 13. november 1994, torej pred dvajsetimi leti. Daleč na jugu Avstralije sem bil takrat, v mestu Adelaide, ki ga je na svetovni zemljevid postavila prav formula 1. V lepem sončnem pomladnem vremenu je bila to zadnja dirka sezone, Michael Schumacher, benetton, je vodil nekaj točk pred Damonom Hillom, williams. Na dirki je bil Hill hitrejši, Schumija je prisilil v napako, ki je Anglež, še za ovinkom, ni videl. Ko je hotel Hill Nemca v naslednjem ovinku prehiteti, mu je ta zaprl pot, trčila sta, Schumi je odstopil takoj, Hill pred garažo, svetovni prvak pa je postal nemški dirkač. Dvajset let je torej minilo od začetka te dobe, ki so jo zaznamovali Nemčevi rekordi, nazadnje pa smučarska tragedija, ki je Schumija pahnila na rob življenja. Spomnim se, da je Schumi v enem izmed klubov po tem uspehu dolgo v noč plesal s klobukom in v škornjih, kot bi prihajal z Divjega Zahoda, spomnim se tudi, da je kasneje v intervjuju priznal, da tega naslova nikdar ne bi osvojil, saj bi bil najboljši dirkač v najboljšem avtomobilu leta 1994 Ayrton Senna. Njega je usoda s sveta odnesla nekaj mesecev prej v Imoli, zdaj počiva v idili travnatega pokopališča Murumbi v Sao Paulu, nedaleč od dirkališča Interlagos, kjer je bila v nedeljo dirka formule 1. Dvajset let kasneje je tudi Schumija doletela grozljiva usoda, na njo sem se večkrat spomnil, ko sem se zadnje dni vozil mimo griča, kjer počiva Ayrton. V Glandu ob Ženevskem jezeru zdaj skrbijo za Nemčevo okrevanje, informacij, ki bi bile optimistične, za zdaj ni. Vprašanje je, kaj pomeni oživitev njegove spletne strani, kar se je zgodilo prav na dvajseto obletnico njegove prve velike lovorike v formuli 1?

Schumacher je takrat postal svetovni prvak z umazanim manevrom, Hilla je s steze zrinil namerno in brez kančka slabe vesti. Senna je v Suzuki nekaj let prej namerno trčil v Prosta, tudi to je bila nešportna poteza, maščevanje za leto prej, ko so mu zmago in naslov, tudi po trčenju, kjer je Prost preprečil Senni, da ga prehiti, odvzeli za zeleno mizo. Ko se zdaj spominjam vseh teh dirk in nesreč, mi postaja jasno, zakaj je formula 1 zašla v težave. Ne le, ker je predraga, pač pa tudi zaradi tega, ker ne proizvaja več pravega spektakla. Gibljiva krilca, prehitevanja po dolgem in počez, vse to je umetni spektakel. Pravi spektakel je bil to, o čemer pišem. Nepredvidljivost več kot dvajset egoistov, ki vsak zase verjamejo, da so najboljši. In potem sledijo obračuni na stezi. In ob njej. Zdaj je FIA s svojimi strogimi pravili, kaznovanjem za vsako malenkost na stezi ubila pravi spektakel. Kdo še gre v sosednjo garažo in jo prisoli mladeniču, ker se je na dirki neslano obnašal? Kje je Senna, ki je prišel v Suzuki razložiti Eddiju Irvinu, kako se dirka in česa se na dirkališču ne počne? Kje je Schumacher, ki je hotel v Spaju premikastiti Davida Coultharda, ker je v dežju vozil prepočasi? Kje je Mansell, ki je enkrat brez besed po treningu s pestmi obračunal s Senno? Kje je Senna, ki je v Cuidad de Mexicu za ovratnik prijel takratnega direktorja dirke Rolanda Bruyenseraedeja in ga stresel iz hlač? Primitivno, boste rekli. Morda. Toda, formula 1, kjer se za dovoljeno šteje le vožnja do belih črt, ki označujejo rob asfalta, formula 1, kjer Sebastiana Vettla opozorijo, da ga bodo kaznovali, ker blago besedno opozri le na to, kar kritiziramo vsi, namreč pogon z zvokom kavnih mlinčkov, formula 1, kjer je dovoljena le ena sprememba smeri pri prehitevanjih, formula 1, kjer frajerji nise več frajerji, pač pa le moštvene lutke, ki ubogajo na vsak ukaz, ni več formula 1. Mnogi pravijo, da se ni mogoče vrniti v preteklost.

Bojim se, da takšna formula 1 ne bo imela niti prihodnosti. Verjetno gledalce in navijače h gledanju formule 1 še vedno privabljajo tri glavne sestavine. Nevarnost. Igra z življenjem. Tehnologija, ki pomaga k hitrejšemu in bolj nevarnemu dirkanju. In to sestavlja svojevrsten glamour, ki je magnet. Za nas, navadne smrtnike. Mnogokrat so me kritizirali, da tega ne smem reči na glas, a verjamem, da je točno tako. Sol formule 1 je njena nevarnost. Na eni strani je skrb za varnost potrebna, uradniki FIA so mnogo naredili za to, da so dirke stokrat varnejše, kot so bile pred dvema, tremi desetletji. In to je to. Več ni moč storiti. Formula 1 bo ostala nevarna, od časa do časa bo kdo tudi umrl. Kako naj ne bi, saj ljudje umirajo tudi na prehodih za pešče, na kolesarskih stezah, v prometnih nesrečah... Kdor spremlja formulo 1, mora živeti s tem tveganjem. Kdor želi postati pokrovitelj formule 1, mora živeti s tem tveganjem. Kdor želi imeti moštvo formule 1, mora prav tako živeti s tem tveganjem. Mladi fantje se danes ne odločajo več za to, da bi postali dirkači predvsem zaradi tveganja, ki ga to nosi s seboj. Nekoč sem dirkače rad primerjal z alpinisti. Alpinisti so ostali točno takšni, kot so bili pred stoletjem, dirkači pa so zdaj povsem drugi ljudje. Tudi to je velika težava formule 1. Črnih kravat karavana formule 1 že dolgo ne nosi več s seboj. V Himalajo pa gredo alpinisti še vedno z njimi v prtljagi. Zato je alpinizem v svoji prvinskosti ostal takšen, kot je vedno bil. Osnova formule 1 bi morala biti njena brutalnost. Glasna, požrešna in divja mora biti. Dirkalnik mora biti nekaj posebnega. Na pogled, ob poslušanju, ne le nekje v svojem drobovju, kot je to zdaj. Najbolj pogumni gladiatorji na svetu se morajo spopadati s svojimi enako pogumnimi tekmeci. Tekmovanje v skicrossu ne sme biti bolj nevarno od formule 1. Če je, potem je formula 1 v težavah. Pomembna atraktivnost formule 1 je njena tehnologija, napaka pa je v tem, da je zdaj vsaka visoka in nova tehnologija primerna za formulo 1. Toda res sprejemljiva je le tehnologija, kjer zaradi nje dirkalniki omogočajo hitrejše in bolj nevarno dirkanje. Krilca so nekoč poskrbela za boljši oprijem, aktivno vzmetenje tudi, polavtomatski menjalnik je omogočal hitrejše prestavljanje, turbo motorji v osemdesetih kvalifikacijsko moč prek 1000 KM. Torej, formula 1 mora naprej, ne nazaj. Hibridni motorji so za mestni vrvež, kjer bo s tem nekoliko manjša poraba goriva in manjši izpusti CO2. Zakaj bi moralo 20 ali 30 dirkalnikov formule 1 varčevati z gorivom? Ali z gumami? To je demagogija, ki ne sodi v formulo 1.

Bojim se, da nesprejemljivi pogoji pokroviteljev in avtomobilskih tovarn, niso pravi razlog, da je formula 1 postala to, kar je. Bolj verjetno je, da se je spremenila počasi, korak za korakom, struktura tega športa. Nekoč so bila moštva in so bila dirkališča. Slednja so vabila prva, dirkališča so živela od denarja, ki so ga zaslužila s komercialnimi pravicami in obiskovalci, moštva pa od štartnin, ki so jim jih plačevala dirkališča, pa še od pokroviteljev ter opremljevalcev, počasi tudi od denarja, ki so ga s svojimi pokrovitelji prinesli dirkači. Ko je posrednik med moštvi, dirkališči in zvezo FISA, predhodnico FIA, postal nek Bernie Ecclestone, prej prodajalec rabljenih gum, motociklov, avtomobilov, menadžer dirkačev in lastnik moštva Brabham, so se reči začele spreminjati. Korak za korakom je prevzemal posle, jih združeval pod svojim okriljem, moštvom zagotavljal vse več denarja, zato so mu predajala vedno več poslov in moči. Ko je uspel združiti še komercialne pravice v svojem krogu, je pridobil neverjetno moč pri pogajanjih z dirkališči. Izrival je tradicionalna dirkališča, širil se je na nove trge... Ecclestonov odvetnik in prijatelj Max Mosley na čelu FISA in FIA je pomenil dokončno zmago tega dvojca, ki je za vedno spremenil šport. Milijoni so postali stotine milijonov, le te milijarde... Dolarjev, seveda. Moštva so začela namesto petih na dirke voziti po 50 ali 100 ljudi, namesto avtobusa za osebje in goste, so začela sestavljati za garažami montažne palače, ki jih vozi na dirke tudi po 12 vlačilcev. Od milijona ali dveh so za preživetje zdaj potrebovala 50 ali 100 milijonov. Če so želela tekmovati med najboljšimi, se je ta številka povzpela na 500 milijonov. Pol milijarde dolarjev na leto. Jasno je bilo, da bo balon počil. Zadnja leta svojega zadnjega mandata je to dobro vedel tudi Mosley.

Bernie Ecclestone je v tem času tik pred svetovno finančno krizo na vrhuncu popularnosti tega modela, ko je v formulo 1 prišlo tudi pol avtomobilske industrije, svoj imperij prodal. Investicijskemu skladu CVC je prodal tri četrtine formule 1 za skoraj dve milijardi dolarjev. Investitorji so želeli čim prej svoj vložek nazaj. Davno so ga že dobili, tudi z Ecclestonovo pomočjo, počasi so začeli svoj delež prodajati. Podobnim investicijskim skladom, ameriškim in evropskim. Ki bi spet radi le zaslužili. Bernie Ecclestone ne more več s svojo paličico urejati razmerij v svojem imperiju. Ne more se več tako preprosto odločiti, da bo, denimo, Sauberju pomagal ostati nad vodo, Force Indijo pa potopil... Ker že ima novo ekipo pred vrati in se je odločil, da bo pomagal njej. Dolga desetletja je Ecclestone krmaril s svojo formulo 1. Pomagal, kjer je hotel in želel, pustil propasti, kjer mu je to bolj ustrezalo. Moštva so se navadila na takšno okolje, zdaj pa ne razumejo, da tega okolja ni več. Zdaj s formulo 1 upravljajo finančni skladi, ki jih zanima le profit. Če jih nekdo ne bo ustavil, se bo formula 1 s polno hitrostjo zaletela v zid. A kdo jih lahko ustavi? Edina, ki bi to lahko storila, je zveza FIA, nenazadnje je lastnica svetovnega prvenstva formule 1, a z Jeanom Todtom na čelu dvomim, da ima dovolj močno osebnost na tem položaju. Ko je Max Mosley pred petimi leti odhajal s čela te organizacije, je nekdo rekel, da bo vsem še zelo žal, da je Anglež odšel. Ni bilo treba čakati dolgo...

Miran vozi

Razred S za manjše garaže

Mercedes benz C220 BlueT

Foto: Miran Ališič

Eleganca za srednji sloj, svež dizajn, ta mercedes nagovarja tudi mlajše in bolj dinamične ljudi

Razred S za manjše garaže - Mercedes benz C220 BlueT

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober