Begunci a la carte

Bolje spim, če je na meji nadzor

Na poti iz Švice v Avstrijo; Lustenau, 31.08.2015

Tragično je opazovati trume beguncev, ki se valijo skozi vzhod nekdanje Jugoslavije. Še bolj tragično je gledati prizore s Sredozemskega morja in grških ter italijanskih otokov, kjer umira na stotine, na tisoče beguncev. Ker so se odločili za tvegano avanturo pohoda v Evropo za njih ni poti nazaj. To je igra preživetja. Ruska ruleta. Niso vsi med njimi begunci, kot jih pozna Ženevska konvencija. Zaradi tega v Nemčiji skoraj nihče, ki prihaja z Balkana, tam ne dobi azila. Dobijo ga skoraj vsi, ki pridejo iz Sirije. Mnogi med begunci, Nemci trdijo, da gre za kar 40 odstotkov, so torej ekonomski migrantje. Kako jih v tem množičnem navalu v Evropo ločiti še preden se postavijo na ogled birokratom v evropskih državah, ki njihove zahteve preučujejo mesece in leta? Koga torej ogroža vojna, kdo želi le boljše življenje? Vsi na svetu imamo pravico do dostojnega življenja. Ja, imamo pravico, nimamo pa vedno prostora in okolja, ki bi nam to omogočal. Čez noč ta begunska kriza, ki preti Evropi, ni rešljiva. Vsi, ki si tega želijo, preprosto ne morejo priti. Še manj pa ostati. Tudi to je vsem jasno. Le povedati si mnogi tega ne upajo ali ne smejo. Ti, ki to vendarle rečejo naglas in naravnost, so označeni za radikalne desničarje in nacionaliste. Še več, v Nemčiji jih imajo skorajda za neonaciste. Tisti pravi neonacisti so medtem že segli po svojem orožju - sili. Nemčija trdi, da bo to silo umirila s sredstvi pravne države. Lažje je reči, kot uresničiti. Sočutje z begunci in skrb za trajno blaginjo svojega okolja se sama po sebi ne izključujeta, a tudi manipulacija medijev, ne samo slovenskih, žal mnogokrat zabriše nujno ločnico med enim in drugim. Od poročevalcev na terenu, če je humanitarna katastrofa še tako velika, pričakujem in potrebujem poročila in ocene, nikakor ne še ene medijske humanitarne organizacije.

Bolje spim, če je na meji nadzor

Občasen nadzor in stalna prisotnost mejnih policistov je verjetno spet prihodnost Evrope. Tudi če ne, bi veljalo o švicarskem modelu schengenskega režima razmišljati vsaj v Sloveniji, ki lahko hitro postane zelo izpostavljena točka na balkanski begunski poti.

Madžari so zgradili ograjo na meji s Srbijo. Prav zelo naglas jih pri tem nihče ni kregal. Makedonci so začasno zaprli mejo z Grčijo. Tudi pri tem ni bilo veliko opazk iz Bruslja, Berlina ali Pariza. Avstrija zaostruje mejne kontrole na svojih vzhodnih mejah z Madžarsko in Slovaško. Evropska komsija je lepo tiho. Nizozemska bo odrekla vsem beguncem, ki ne bodo dobili statusa azilanta hrano in prebivališče. Nemčija pripravlja poostreno zakonodajo za pridobitev azila... Slovenija beguncem tako ali tako ni naklonjena. Za zdaj slovenski politiki še ne ukrepajo, saj v tej fazi, ne vem točno zakaj, begunci uporabljajo drugo balkansko pot na Zahod. Ko se bo ta povsem zaprla, bodo verjetno uporabili južno, še bolj tvegano pot skozi Hrvaško in Slovenijo... 

Slovenci so v začetku devetdesetih let sprejeli veliko beguncev. S Hrvaške, iz Bosne, tudi s Kosova. Nekateri so odšli naprej, drugi so se vrnili domov, tretji so ostali. A šlo je za skorajda rojake, ljudi iz nekdanje skupne države. Med njimi jih je bilo veliko sorodstveno in prijateljsko povezanih, govorili so znan jezik, imeli so večinoma podobne običaje. Zdaj so begunci iz Sirije, iz Afganistana, iz Iraka, pa tudi iz podsaharske Afrike, iz Eritreje, Etiopije,  Gvineje, iz Libije, skratka prihajajo od mnogo dlje, imajo drugačne navade in običaje. Takšni tujci pa so za Slovence velik šok. Še izobraženi zahodnjaki in ostali prišleki so v Sloveniji že desetletja tabu - sicer bi po slovenskih podjetjih, vsaj v poslovodstvu in na odgovornih mestih mrgolelo Avstrijcev, Britancev, Američanov, Avstralcev, Švicarjev, Norvežanov in Poljakov... Pa ni skoraj nikogar. Sem ter tja še kak zaostali slovaški ali romunski delavec, to pa je tudi vse.

Nekateri trdijo, da je svet pred tretjo svetovno vojno, še bolj ostri pravijo, da se je ta že začela. Eksplozivnih žarišč nemira na svetu je zelo veliko. Ukrajinska vojna je sredi Evrope. Podobno kot je bila balkanska pred dvema desetletjema. A takrat je šlo za regionalno reč, Srbija je bila največja država takratnega spopada, pri Ukrajini gre za konflikt svetovnih razsežnosti, saj je v spor vključena Rusija. Rusi so s tem pokazali, da so za svoje ineterese pripravljeni uporabiti vojaško moč, s katero so zavzeli Krim. Seveda bodo Rusi tam do nadaljnjega ostali. Islamska država je svojo moč dobila po padcu režimov v Iraku, Afganistanu in ob državljanski vojni v Siriji. Američani so v imenu svetovnega miru in zaščite pravic posameznika sprožili to vnetljivo stanje. Zdaj tam vlada terorizem z ideologijo verskega fanatizma, nič drugega. Kaj drugega pa je bil nacizem v Nemčiji? Izvajali so ga Nemci, zato je vse skupaj izgledalo drugače. Bolj urejeno, bolj sistematično. Šlo pa je seveda za povsem isto reč. Širjenje svojega prostora, zavzemanje ozemlja, načrtno pobijanje drugačnih, drugače mislečih in verujočih. Ti, ki imajo na svetu največ orožja in moči, pa čakajo. Čakali so pri nacistih, čakajo pri islamistih. ZDA so se v drugo svetovno vojno vključile šele po japonskem napadu na njihovo pacifiško oporišče Pearl Harbour, Evropa jih je sprva zanimala mnogo manj. Angleži so poskušali do zadnjega sodelovati z Nemci, tudi Francozi, ki se sploh niso zares uprli. Poljska, Jugoslavija, deli Češkoslovaške, Avstrija, vse to je bilo Nemcem in zaveznikom dovoljeno okupirati, razkosati, razdeliti... Ker so apatične in s svojimi interesi zaznamovane svetovne sile ukrepale (pre)pozno, je bilo potem v tej vojni več kot petdeset milijonov mrtvih. In zmagovalci so svet kolikor toliko uredili. Za petdeset let.

Počasi umirajo zadnji aktivni udeleženci te zadnje svetovne morije. Upokojenci so zdaj ti, ki so bili takrat otroci. Zavest popušča in ustvarja se prostor za nova svetovna razmerja. Informacijska revolucija je svet zbližala, hitrost imformacij je po vsej zemeljski obli postala svetlobna, skoraj vsakdo ima zdaj v roki mobilni, velikokrat pametni, telefon. Stanuje v kartonasti škatli, nima dela, higiene in zadovoljive prehrane ter obleke, ima pa mobilni telefon. Vsaj po posnetkih, ki prihajajo z vseh, tudi nemirnih koncev sveta, je tako. Telekomunikacijske korporacije mu na barvni zaslon predvajajo vse, kar se dogaja na tem svetu. In to niso le vojne. Zahodni svet si je v pol stoletja miru uredil zgledno blaginjo in socialno državo. Do zdaj tega drugje niso vedeli. Zdaj vedo. Vidijo. Ta namišljen svet blaginje spremljajo v neposrednem prenosu. In želijo postati del njega.

Nekatere med sedanjimi begunci res preganja vojna, še zdaleč pa ne vseh. Mnogi želijo le boljše živeti. Tudi veliko Jugoslovanov je pred pol stoletja želelo bolje živeti. In so šli v Nemčijo. Večinoma legalno, z dokumenti. Zdaj legalno v to oazo, ki ji rečemo Evropa, od tam, od koder prihajajo begunci, ni mogoče priti. Torej mnogi uničijo in odvržejo dokumente. Tako lažje postanejo begunci. In azilantje. Evropa je tujce in nove prebivalce vedno potrebovala. Količino in poreklo teh tujcev je do zdaj upravljala sama. V svojih mejah in okvirih je želela ustvariti prost prehod ljudi in kapitala, ni pa pripravljena na pritok ljudi brez kapitala kar čez morje povsem brez nadzora. Švicarje je ta ista Evropa grdo kritizirala, ko so na referendumu zavrnili prost pretok ljudi (le iz Evrope) tudi na njihovo ozemlje, prisljevanje pa Švicarji tako ali tako potrebujejo - le nadzorovati ga želijo sami.

Ko je Slovenija vstopila v schengensko območje prostega prehajanja meja v Evropi, sem imel slab občutek. Priznam, mnogo bolje spim, če vem, da na mejah nadzirajo prehajanje ljudi. Spet primer iz Švice. Odkar so del Schengna, je nazdor na njihovih mejah takšen, kot si ga predstavljam tudi drugod. Skoraj povsod in vedno na mejnih prehodih stojijo policisti oziroma mejna straža ali carina, pregledujejo pa le posamezne potnike. Tu so za načelni nadzor in občutek vseh, ki prehajajo meje, da jih lahko doleti pregled dokumentov ali prtljage... Še bolj pa so tu za to, da imajo Švicarji boljši občutek, da ne more kar vsakdo potovati po dolgem in počez čez njihovo državo. In kaj je v tem slabega? Promet kljub temu teče zgledno, kakšnih daljših čakalnih dob na mejnih prehodih v Švici že dolgo ni več, vseeno pa ohranjajo nadzor nad tem, kar prihaja v državo in iz nje odhaja. Torej si lahko član Schengna, pa vseeno izvajaš mejno kontrolo! Le kako pa boš lahko izvajal sistemsko mejno kontrolo, če si pristal na pogoje Schengna? Pogajanja, gospodje na Gregorčičevi v Ljubljani, prava, težka in naporna pogajanja so potrebna za kaj takega. Schengna v Evropi, kot so ga ustvarili politiki prejšnje generacije, očitno v takšni obliki ne bo več. Spet pa se bojim, da bo slovenska politika še enkrat prespala prvo in najbolj pomembno lekcijo dejanskega evropskega učbenika - najprej poskrbi zase.

Miran vozi

Vse, kar imajo veliki

BMW 228i cabrio

Foto: M.A.

Vse, kar imajo veliki - BMW 228i cabrio

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2015
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober