Prvega avgusta se je poslovil portal www.hitrikrog.si, zamenjal ga je blog www.miranalisic.com, kjer boste lahko spremljali njegove poglede na svet (od blizu in daleč)

Kako do slovenske države

Če mislimo resno, je treba začeti znova

Na poti v München, 02.09.2014

Ko se peljem v München ali mimo njega, se mnogokrat spomnim na nekaj, kar sicer ni münchenska najbolj mogočna znamenitost. Na varnostno konferenco, ki jo vsako leto organizirajo v hotelu Bayerischer Hof. Ukrajina je razdelila Evropo, vojna v njej še toliko bolj. Ruska roka seže daleč, predvsem tam, kjer so njeni interesi povsem jasni. Ukrajina ni Srbija ali Sirija, v Ukrajini želijo Rusi svoj del. Čakali so dvajset let, zdaj, ko se razpada, pa bodo pobrali svoj plen. Kdor tega ne vidi ali ne razume, naj se ne ukvarja s politiko. Vladimir Putin je morda trd in nedemokratičen diktator, ki so ga izšolali v tajni službi KGB, a z njim ne moreš opraviti s sankcijami, ki bolj škodijo tem, ki jih uvajajo, kot pa Rusiji, Putinu in Rusom. Evropa je že dolgo ostarela dama. Z nekaj imperiji, ki to več niso, mišičasto gospodarsko silo Nemčijo, ki išče svoj prostor v svetovni ureditvi, za vrnitev v Evropo hvaležnimi članicami nekdanjega Varšavskega pakta, ki jih je tlačila prav Sovjetska vojska ter mnogo majhnimi državami, med katerimi nekatere ne vedo ne kaj so ne kam bi rade.

Slovenija nedvomno sodi v to slednjo skupino. Svojo zgodovino, vsaj površno, več ali manj poznamo, ne vemo pa, kaj je slovenska regija, kje je slovenski potencial političnega razvoja, kje je vloga te majhne države s križišča evropskih poti na tem svetu. Floskula slovenskih politikov, levih, desnih, skoraj vseh je zadnjih dvajset let ena in ista - v Evropski uniji in Natu. To je povsem enaka floskula, kot so jo komunisti, vsaj na glas in javno, zagovarjali vseh 40 let prej, češ, slovenski prostor je za zmeraj jasen - Jugoslavija. Kako hitro je lahko vsega konec, so Slovenci doživeli pred kratkim. In se iz tega, kot kaže, niso naučili prav nič. Prvi pogoj za samostojno preživetje, če si ga Slovenci sploh želijo, je dobro urejena država, ki deluje tako, da ustreza čim večjemu številu njenih prebivalcev. Država ne nastaja tako, da prepišeš velik del nemške ustave, potem pa v časovni stiski na hitro narišeš še zastavo, grb, nekje v zgodovini najdeš lepo pivsko balado in jo privzdigneš v himno... Ker se ti mudi, natisneš namesto denarja še bone, tako ali tako veš, da ne bodo potrebni dolgo. Tudi ustava ne bo za dolgo, pa zastava, himna, vse to bo kmalu na Kranjsko pripeljal nekdo drug. Prišel bo nov gospodar z novim denarjem. Ki bo vreden več, a ne za Slovence. Več bo vreden le za tiste, ki so najboljši. Ki proizvajajo največ in najboljše. Slovenske produkte bo ta denar izrinil s tujih, pa tudi s slovenskih trgovskih polic, začeli se bodo propadi podjetij, fantje, ki so sešteli tolarsko inflacijsko privatizacijo, da se jim bo izšla v petih ali desetih letih, potem pa bodo vse skupaj prodali, nekomu že, so v evrih naleteli na okolje, ki mu niso bili kos. Drug za drugim so propadli. S svojimi sijajnimi privatizacijskimi koncepti vred. In še in še bi lahko našteval.

Zato pa, ko pogledamo svetovno zgodovino, ki jo tvorijo države in imperiji, dvajset let ni nič več kot le kaplja v morju časa. Dvajset let za državo ni čas, ki bi pomenil karkoli. Ko so Slovenci tudi z orožjem končno prišli do roba svoje države, so prvega avgusta 1991 Švicarji obhajali 700 let svoje skupne države. Tega dne leta 1291 so se združili prvi trije švicarski kantoni. Od tu Helvetska konfederacija, na katero spominja njihova prometna oznaka CH. Vse, kar so Slovenci v teh nekaj letih zavozili, lahko torej zlahka popravijo. Za spremembo narodove identitete potrebujete 250 let, je na nekem pogovoru dejala antropologinja Vesna Godina. Torej bodo Slovenci, če začnejo zdaj, čez 700 let, zlahka imeli podobno ali še mnogo boljšo skupnost, kot je današnja Švica. A za to je treba pač te prekucniške ideje o državi izpred dvajsetih let dojeti kot nek spodletel poskus, da bi na hitro postali druga Švica ter začeti znova. Od začetka.

Ni moj namen, da bi tule delil recepte, ki jih je za oblikovanje države oziroma uspešne družbe vsaj toliko, kot je receptov v vsaki kuharski knjigi. Če si Slovenci želijo ostati satelit nekega večjega imperija, ki bo iz središča vedno upravljal s svojim obrobjem, to iz zgodovine zelo dobro poznajo, potem je pač najbolje ostati na tem obrobju, čakati na odločitve velikih, jim služiti s tem, kar v nekem trenutku najbolj potrebujejo. Torej z vojaki, z ozemljem, pa naravnimi viri in čakati, da vihar mine. Smola je, da se vihar nad slovenskim ozemljem ponavadi zelo močno razbohoti. Ko so Turki v srednjem veku oblegali osrčje Habsburškega imperija, so v vojni med Turki in Germani s sulicami med njimi stali tudi slovenski kmetje. Krščanstvo se je branilo na slovenskih tleh. Na Soški fronti v kotlini pri Kobaridu je med prvo svetovno vojno padlo več kot pol milijona ljudi, tudi Slovencev, v raznih rovih in množičnih grobiščih je po drugi svetovni vojni končalo več kot 100 tisoč ljudi, manjšina med njimi so bili tudi Slovenci. Za polno mednarodno suverenost Slovencev, ki so jo zaokrožili s svojo državo, je torej v stoletjih, morda niti ne s tem ciljem, a to zdaj ni več tako pomembno, svoja življenja izgubilo mnogo mladih Slovencev. Vedno v imenu boga in cesarja. Dunajskega, rimskega, kumrovškega ali beograjskega. Vsi niso bili enaki, a vsi so bili tujci. Korak za korakom so Slovenci vendarle jačali svoj vpliv na teh tujih dvorih, v federalni Jugoslaviji so končno, kot sestavni in enakopravni del velike skupnosti prišli do pravnega okvirja za kasnejšo samostojno državo.

Svojo državo so Slovenci takoj odstopili v upravljanje trem skupinam politikov. Odtujeni postkomunistični eliti, pokvarjenim karieristom brez barve, ideologije ali morale, nesposobnim aparatčikom in sem ter tja kakemu dvornemu norčku. Če malce pomislite, boste v vsako izmed teh kategorij lahko umestili večino najbolj izpostavljenih imen slovenske poosamosvojitvene politike. Nihče, ne mediji ne šolstvo ne ostali pomembni in vplivni nosilci družbene moči niso v teh letih v Sloveniji želeli ljudi usmerjati k temu, da bi upravljali in razvijali svojo državo. Prav zato se je Slovenija znašla na svojem moralnem, družbenem, političnem in ekonomskem dnu. Kako torej naprej? Ta razmišljanja potrebujejo že svojo kolumno. Kmalu.

Miran vozi

Pa je tole mali M?

BMW 435i coupe xdrive

Foto: Bor Dobrin

Dve črti. Rdeča in modra. Na beli podlagi. Dovolj, da se počutite, kot v pravem beemveju M?

Pa je tole mali M? - BMW 435i coupe xdrive

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2014
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober