Miran komentira

Schumacher. Brez naslova.

hitrikrog.si, 13.01.2014

Konec decembra je čas, ko v formuli 1 ni novic. To je čas, ko v tovarnah pripravljajo nove avtomobile, večina osebja je na počitnicah, dirkači so ponavadi v toplih krajih, nekateri tudi na snegu. Michael Schumacher je dolga leta božični čas preživljal najraje na snegu. Najprej na Norveškem, kjer je davno kupil hišo, zadnje čase pa tudi v Franciji, kjer je blizu svojega doma ob Ženevskem jezeru zelo rad smučal. In enako je bilo te sončne nedelje pred koncem leta. Druženje s prijatelji in sinom Mickom se je končalo ob robu ene izmed lažjih prog smučišča v Meribelu, kjer se je zgodila smučarska nesreča. Takšnih in podobnih je le na smučišču v Meribelu več kot 50 vsako sezono, a kaj, ko se je zgodila najboljšemu dirkaču vseh časov.

Nekajkrat sem bil že skoraj pri računalniku in začel pisat nov komentar, prvič takoj po Schumacherjevi nesreči ob koncu decembra na smučišču v Meribelu. Schumacher še vedno leži v umetni komi v bolnišnici v Grenoblu, nihče ne zna odgovoriti na vprašanje, če se bo sedemkratni svetovni prvak in statistično najboljši dirkač formule 1 še kdaj zbudil in postal takšen, kot je bil pred enajsto dopoldne tega decembrskega dne na francoskem smučišču? O ironiji njegove nesreče sem veliko razmišljal, še več o nepredvidljivosti življenja, pa tudi o tem, da se je Schumiju zgodilo to, kar bi se lahko prav vsakemu izmed nas, ki hodimo smučat. Manj kot dva dni po nesreči smo od Sabine Kehm, njegove dolgoletne tiskovne predstavnice in poslovne sekretarke izvedeli, da je šlo za splet številnih naključij, ki so pripeljala do te tragične nesreče. Pogled na teren, kjer se je zgodila nesreča, pa tudi kasnejši policijski izsledki so potrdili, da je Schumacher smučal svojemu znanju in sposobnostim primerno, da je bilo z njegovo opremo vse v redu, da je imel pač le neverjetno smolo.

Ko nekdo, ki ga poklicno spremljaš več kot dvajset let, ko malce poznaš njegovo družino, v življenjski nevarnosti, začnejo možgani brskati po spominu. Prvič sem Schumacherja srečal v Spa - Francorchampsu ob njegovi prvi dirki v formuli 1, bilo je avgusta 1991. Paddock je bil takrat še nekoliko drugačen, pomožne dirkalne serije so imele svoje bivalnike nižje, skoraj pri Eau Rougeu in spominjam se, da sem bil z nemškim kolegom pri mizi bivalnika moštva, za katerega je dirkal Heinz Harald Frentzen, tam pa sta sedela tudi Michael Schumacher in Corinna Boetsch. Corinna je bila namreč, preden se je zaljubila v Schumacherja, Frentznovo dekle, Schumi pa ob svoji prvi dirki v formuli 1 ni poznal nikogar v paddocku, zato se je raje zadrževal spodaj, na drugorazrednem parkirišču pri prijateljih. Eddie Jordan ga je mrzlično iskal v vseh mogočih prostorih, šele po dolgem času so ga odkrili na drugem koncu dirkališča in mu sporočili, da ga pri Jordanu čakajo novinarji...

Spomnim se zabave ob njegovem drugem naslovu svetovnega prvaka. Bilo je na dirkališču Aida, ki potrebuje kratek opis. To je steza, daleč od urbanega sveta, med Okajamo in Tsujamo na Japonskem, sredi gozda in pol ure vožnje z avtomobilov do prvega mesta. Tam je bogat japonski poslovnež organiziral dve dirki formule 1 v letih 1994 in 1995, dirkači so vsi spali v montažnem "hotelu" ob dirkališču, prehranjevali pa so se v klubski hiši lastnika gospoda Tanake. Tudi Schumijeva zabava za njegov drugi naslov prvaka je bila kar tam, z nje sem sicer odšel bolj zgodaj, še pred polnočjo, vragolije Schumija, Briatoreja & Co pa so šle tako daleč, da so proti jutru veseljaki začeli v preddverju kegljati z vrčki piva. Sredi avle je stal originalni dirkalni maserati iz petdesetih let, bil je neprecenljive vrednosti in ko so vrčki, Schumacher je bil najbolj glasen igralec, začeli leteli zelo blizu tega dirkalnika, so natakarji in osebje, ne glede na sloves slavljenca, brez milosti zaključili veseljačenje...

Spominjam se dolgega intervjuja, ki sva ga s kolegom iz kölnskega dnevnika Express naredila v Fioranu med odmorom testiranj nedolgo potem, ko je Schumi prišel k Ferrariju, verjetno pozimi leta 1996. Ni se spomnil, koliko denarja ima v denarnici, a ni ga bilo prav veliko, jezil se je na Švicarje, ki imajo obupno drago marmelado in jo še vedno kupuje pri Aldiju v Nemčiji, jasno pa je tudi napovedal, da pri Ferrariju ne bo odnehal, dokler z njimi ne pride na vrh. Imel je veliko dela, intervju je bil v treh delih, končali ga nismo v času odmora za kosilo, ampak šele okrog šestih popoldne, po testitanju v trdi temi. A njegov čas za nas je bil enako dragocen kot čas za preizkušanje novosti na takrat še bolj počasnem in slabem ferrariju.

V Novi Gorici je pred dobrimi desetimi leti igral nogomet. Proti mnogim uglednim slovenskim športnikom, glasbenikom, politikom... Skupaj s svojimi kolegi s formule 1. Na letališče v Trstu je zamujal, saj je bilo v Ženevi slabo vreme. Do začetka tekme, a še pomembneje, njegovega vklopa v prenos tekme Lige prvakov za nemško televizjo RTL, je bilo vsega 15 minut. Sedel je za volan najete alfe, s katero sem prišel ponj in zdirjal proti Sloveniji. Z lahkoto je obvladoval avto pri skoraj 200 km na uro, tudi na izvozu z avtoceste, med dvema nasproti vozečima avtomobiloma je smuknil s pomočjo ročne zavore skozi križišče, komajda opazil mejni prehod in policiste v Vrtojbi (to je bilo še pred Schengnom), ter vseeno točno prišel na stadion v Gorici. Vso pot sem sedel poleg njega in ugotavljal, da ni zaman najboljši dirkač na svetu.

Trenutkov, veselih, zabavnih, jeznih, pa tudi žalostnih, se je v teh več kot 300 dirkah, ki sem jih spremljal z njim, nabralo za mnogo več prostora, kot ga imam tukaj. Michael Schumacher je bil na dirkališču, na stezi, med tekmeci velikokrat zver, ki ni poznala usmiljenja, a ko je snel čelado, je bil vedno profesionalen, vljuden, velikokrat zadržan. Ni užival v žarometih, ki so bili ves čas uprti vanj. Zaščitil je svojo družino in skrbel za to, da se otroka nista pojavljala v medijih, svoj prosti čas je skrbno varoval in v Švici živel odmaknjeno od medijskih stolpcev. S svojim vedenjem ni povzročal škandalov, razen občasno na dirkališčih, v življenju po izredno dolgi dirkalni karieri je želel le še uživat. Mnogo je jahal, pomagal Corinni pri njenem rodeo jahanju, hodil s sinom Mickom na karting dirke in testiranja, veliko je rad tudi smučal in se ukvarjal s športom. Nadoknaditi je želel mnogo tega, česar ni mogel početi zadnjih dvajset let. Želimo mu lahko le, da bo vse to počel še kdaj.

 

Miran vozi

Spodaj športnik, zgoraj SUV

BMW X4 M40i

Foto: Bor Dobrin

Spodaj športnik, zgoraj SUV - BMW X4 M40i

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2017
    Junij
    April
    Januar
2016
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2015
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober