Formula 1, dirkališče in Slovenci

Zeltweg je daleč kot Amerika

Na poti z Dunaja, 23.04.2015

Avstrijci so razmeroma velika in pomembna država v motošportu. Glede na svojo majhnost in geografsko lego še toliko bolj. In zakaj je v Sloveniji vse drugače? Zakaj motošport ne najde pravega mesta v tej športni družbi? Košarka, rokomet, odbojka, kegljanje, veslanje in še kak svetovno bolj obroben športni spektakel so športi, ki jih je slovenska družba s pomočjo medijev in gospodarstva ter politikov gojila in jim pripisovala velik pomen. Tudi z velikimi tekmovanji evropske in svetovne ravni, denimo. Promocija dirke za VN Avstrije na Dunaju je bil dogodek, kjer smo začutili, da Avstrijcem formula 1 pomeni veliko. Pred mestno hišo ob Ringu se je vse popoldne zvrstilo okrog 60 tisoč gledalcev, Daniel Ricciardo je navduševal obiskovalce z red bullom, s katerim je leta 2012 Sebastian Vettel postal svetovni prvak. Sreča, da je bil v njem še nekdanji Renaultov osemvaljnik. Spomin na čase, ko je imela formula 1 še visok in rezek glasen zvok, kot ga tak dirkalnik mora imeti. Tudi organizacija, Red Bull je mojstrski organizator spektaklov, je bila odlična, postrežba gostov in novinarjev petzvezdična, skratka motošport ima, tudi po zaslugi Red Bulla, v Avstriji zelo poseben status. Slovenija je razmeroma revna država z zelo malo bogatimi ljudmi, ki bi lahko podpirali motošport. Takšnimi, ki so meceni ali pa s tem, da bi vanj tiščali svoje otroke ali sorodnike. Podjetja nimajo te kulture, ki bi v motošportu prepoznala svojo promocijo, Slovenci pa ne v prejšnji, še manj pa v tej državi niso bili sposobni zgraditi niti dostojnega dirkališča. Verjetno je to dovolj razlik, da moramo žalostno ugotoviti, da dirkališča, kot je Red Bull Ring v Zeltwegu, kakšnega slovenskega Hamiltona ali Alonsa in dirke formule 1 za VN Slovenije nikdar ne bo. Še bolj žalostno je, da smo si za to, kot za večino ostalih tegob, Slovenci krivi le sami.

Zeltweg je daleč kot Amerika

Danel Ricciardo je s hrumenjem po trgu Rathausplatz na Dunaju navdušil veliko navijačev. S tem je želel na dirko za VN Avstrije, ki bo 21. junija v Zeltwegu, privabiti čim več navijačev, tudi slovenskih.

V sredo sem bil na Dunaju. Tja sem šel s skupino slovenskih novinarjev, ki so bili povabljeni na predstavitev velike nagrade Avstrije, ki bo letos sredi junija na dirkališču Red Bull Ring blizu Zeltwega. Točno takrat, ko bo na naši polobli najdaljši dan v letu. Ali najkrajša noč. To bo že druga dirka v slovenski soseščini v tem tretjem obdobju VN Avstrije. Natančno - v četrtem obdobju. Prvo je bilo, ko je bila dirka v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na vojaškem letališču, dirkališče pa so zgradili za prvo dirko, ki je bila tam leta 1970. Bilo je hitro in nevarno, dirka je zdržala na njem do leta 1987. Ko so ga skrajšali in obnovili, je v devetdesetih letih spet postalo primerno za dirke formule 1. In spet je to trajalo do leta 2003, ko si Avstrijci niso več mogli privoščiti pristojbin, ki jih je lahko ponudil Bahrajn ali Kitajska. In spet so dirkališke objekte podrli, z veliko ovirami ga je na novo zgradil Dietrich Mateschitz in od lani je na Štajerskem spet dirka formule 1. Zelo dobro tudi za Slovenijo in Slovence.

Pa je res? Ima Slovenija kaj od tega? Rekel bi, da bolj malo. Morda je to za večino ljudi res najbližja dirka formule 1, kraljice motošporta, s tem pa se korist, ki jo ima Slovenija, konča. Škoda. Vzrokov, da Slovenija nikdar ni bila bližje svetovnim tokovom v motošportu je veliko. Zelo blizu motošportnih velesil je, saj leži država ob in blizu pomembnih držav za formulo 1. Italija, Avstrija, Nemčija, Švica... Skratka, to so najbolj razvite države na svetu. Motošport je šport bogatih; držav in posameznikov. Slovenija ni ne eno ne drugo. V Sloveniji je veliko ljubiteljev tega športa, ni pa investitorjev, spremljajoče industrije, posameznikov, ki bi podpirali motošport. Najprej bi v Sloveniji potrebovali dirkališče. Gradijo ga že štirideset let, a ga sploh še niso začeli graditi. Mislim, da je pot do dirkališča v slovenskih razmerah le ena. To govorim in ponavljam že več kot dvajset let. Imenujem jo katalonska pot. V Španiji, ki ima mnogo daljšo motošportno tradicijo, so že pred letom 1990 imeli veliko dirkališč. Najbolj znani sta bili v Jarami pri Madridu in v Jerezu v Andaluziji. V Barceloni so dirke do takrat prirejali na Montjuicu po ulicah. Do leta 1975, ko je to postalo preveč nevarno. Torej so v Barceloni prav tako želeli imeti svoje dirkališče. Deželni predsednik Katalonije je poiskal partnerje v industriji. Največja katalonska podjetja so pristopila v sklad, v katerem so zbrali denar za izgradnjo dirkališča. Nissan (ima tovarno v Barceloni), katalonska banka, naftna družba in še nekaj podjetij je pomagalo zgraditi dirkališče leta 1991. Istega leta ali malo pozneje bi verjetno lahko v Sloveniji v podoben sklad združili Revoz, Petrol, Istrabenz, Ljubljansko banko, SCT in še kakšno podjetje. Takrat bi, če bi država ali kakšna občina poklonila primerno zemljišče in uredila dovoljenja, sodobno dirkališče stalo okrog 60 milijonov dolarjev. Torej bi vsako podjetje moralo vložiti v takšen sklad sedem, morda osem milijonov dolarjev, SCT pa bi svoj delež plačal z gradnjo. Deset ali dvajset let bi ta podjetja potem lahko uporabljala dirkališče, se na njem promovirala, dobila imena ovinkov po svojih podjetjih in še kaj... Zlahka bi torej Slovenija dobila moderno dirkališče. Na katalonski način.

Ob tem, da bi takrat zlahka prišla tudi do dirke formule 1, saj je Bernie Ecclestone zaradi vse strožje zakonodaje reklamiranja tobaka v posameznih državah Evropske unije potreboval države na njenem obrobju. Želel je celo prenoviti Grobnik in tja pripeljati formulo 1, pa mu je to preprečila razklana hrvaška politika. Tudjman je bil za, reška socialdemokracija pa proti. Vas kaj spominja na Slovenijo? Dirko je potem na prenovljenem Zeltwegu dobila Avstrija, ravno takrat sveža članica EU, kjer pa je bil kancler Wolfgang Schüssel pripravljen podpisati poseben odlok o dovoljeni promociji tobaka ob dirki formule 1. Avstrijci so pač vedno razumeli svoje interese.

Na podoben način bi lahko že takrat v Sloveniji začeli podpirati motošport. Jasno je, da v Sloveniji ni milijonarskih in milijarderskih otrok, ki bi jim motošportno pot do vrha lahko plačevali njihovi starši ali sorodniki. Ostaja le drugačna pot. Ko bi zgradili dirkališče, ki ga omenjam, bi lahko ta sklad pretvorili v sklad za razvoj mladih dirkačev. V njem bi ista in morda še druga velika ter bogata podjetja, predvsem ta v večinski državni lasti, nalagala denar za dirkaške programe nadarjenih mladih dirkačev. S tremi do petimi milijoni mark, zdaj evrov na leto, bi lahko pot do svetovnega razreda kartinga, do formule renault, BMW, do formule 3, pa tudi do dirk v seriji GP3 in GP2, morda tudi v svetovnem rallyju, v Le Mansu ali še kje našlo kar nekaj nadarjenih Slovencev. S tem bi počasi polnili to bazo in talentom omogočili nekaj, česar sicer nikakor ne bi mogli doseči. Strokovno in pravično, tudi to je v Sloveniji težava, bi tako najboljše vsako leto s pomočjo sklada pripeljali v višjo kategorijo tekmovanja, čez nekaj let bi se, v to sem prepričan, našel počasi kak Vettel, Alonso ali Hamilton. Ob tem bi se Slovenija tudi znašla na zemljevidu motošportnega sveta, kjer zdaj sameva podjetje Akrapovič.

Ko smo se pripeljali bliže Dunaju, sem se zbudil iz svojih sanj. Red Bull v Avstriji le nadaljuje tradicijo v motošportu, ki so jo slovenski severni sosedje začeli pred pol stoletja ali pa še mnogo prej. Niki Lauda je bil na Dunaju, tudi Gerhard Berger je prišel, pa dr. Helmut Marko, vse nekdanji dirkači, Daniel Ricciardo je bil kar malo v senci teh domačih dirkaških zvezd. Čeprav ni povsem enako, rad primerjam slovenske alpske smučarske začetke z avstrijskimi v motošportu. Ideja, načrt, izpeljava, to je bilo Vogrinčevo vodilo sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je z Bojanom Križajem in Borisom Strelom začel slovensko smučarsko zgodbo. Tudi Avstrijci so zapuščino Jochena Rindta in Nikija Laude znali pretvoriti v nekaj, kar je danes avstrijska športna realnost. Formula 1 in motošport sta sestavni del njihove športne pokrajine, od tega pa imajo tudi veliko poslovnih koristi. Dolgo sem verjel, da je tudi v Sloveniji moč priti bližje motošportnemu osrčju, zdaj počasi v to vse bolj dvomim. Kriva ni ne slovenska geografska majhnost, relativna revščina prebivalstva ali kakšni drugi razlogi. Največ krivde nosi majhnost v slovenskih glavah, a to je že lastnost, zaradi katere je pod karavankami in Julijci slabo še na marsikaterem drugem področju.

Miran vozi

Spodaj športnik, zgoraj SUV

BMW X4 M40i

Foto: Bor Dobrin

Spodaj športnik, zgoraj SUV - BMW X4 M40i

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2017
    Junij
    April
    Januar
2016
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2015
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober