Nazaj k morali

Svetovne vojne čistijo, a cena je visoka

Na poti iz Ljubljane, 26.01.2016

Pred nekaj dnevi sem klepetal s svojim dobrim znancem. Kadar se dobiva, klepetava o razmerah v družbi. Ponavadi sem bil bolj kritičen od njega. Že moj način govora, razmišljanja, slog, če hočete, je precej drugačen od njegovega. Omenjen pogovor pa je prvič dobil drugačne obrise; namreč moj sogovornik je bil bolj kritičen od mene, moji zapisi in misli so se mu zdeli za stanje duha v Sloveniji celo preveč blagi. V zadnjih dneh sem se še nekajkrat spomnil na njegove besede. Med drugim je dejal, da je slovenska družba izgubila popolnoma vse omejitve, vse dogovorjene norme so izpuhtele, nihče več ne skrbi za to, da bi vsi ali vsaj večina v družbi vedela, razumela in se obnašala v skladu s tem, kar je dogovorjeno, dostojno in dovoljeno. Priča smo popolnemu razpadu vseh do zdaj uveljavljenih vrednot. Razpadla je morala.

Svetovne vojne čistijo, a cena je visoka

Sprašujem se, zakaj družba sploh pride v takšno stanje? Kdo je kriv, kje so vzroki, še najbolj pa me zanima, kako se izviti iz primeža tega stanja, ki najbolj ustreza skupinam, ki rade in ponavadi dobro ribarijo v kalnem? Jasni in strogi odnosi v družbi, urejenost našega bivanja in medsebojnega spoštovanja ter komuniciranja v nekem okolju, to so vrednote, ki ločujejo družbe in okolja med seboj. Bolj urejene družbe od slabše urejenjih. Morda je bil le privid, da je Slovenija boljša družba, kot je v resnici. Nekdanja država, sicer federalna, a vendarle totalitarna v izvajanju družbenega dogovora, je veliko težav reševala s prisilo. In s tabuji. Politična nezaželenost je bila mnogokrat v svoji pojavnosti tudi prestopek dostojnega in dovoljenega. Samocenzura je bila med ljudmi zaradi tega zelo razširjen pojav. Če pomislim globje, to niti ni bilo tako slabo.

France Bučar je v slovenskem parlamentu politikom, ki so menili, da je demokracija guncanje afen glasno povedal, da tega ne bo dovolil. France Bučar je mrtev, žal pa je v parlamentu in med politiki umrl tudi njegov duh. Jelko Kacin je menda kupoval ženske parfume na državne stroške. Kasneje je postal poslanec Evropskega parlamenta. Ivo Hvalica je bil dolgo poslanec v slovenskem parlamentu, mnogokrat izzivalen, žaljiv in nedostojen. Enkrat je zaradi tega dobil klofuto s časopisom. Zoran Thaler je bil celo minister za zunanje zadeve v slovenski vladi, kasneje je v Evropskem parlamentu sprejemal podkupnino za svoj glas. Janez Janša je verjetno najbolj umazan slovenski politik. Svojo politično moč je poskušal utrjevati celo s pomočjo vojaških obveščevalnih služb, s krhanjem težko vzpostavljenega političnega in družbenega ravnovesja po osamosvojitvi, šel je še dlje s poskusom, da bi z mehkim državnim udarom udejanil svojo politično voljo... Kasneje smo izvedeli, da je bil ves čas tudi pohotno koruputen. A v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Slovenija še vedno gradila tudi avtoriteto oblasti, posameznika v njej, predvsem se je družba vsaj trudila vzpostavljati politično moralo in dostojnost. Janez Drnovšek je utelešal politika, ki je skrbel za izvajanje dogovorjenih načel. Dokler je vodil vlade, v njih ni bilo veliko prostora za guncanje afen. Še najbolj negativno je izstopal Marijan Podobnik... V ozadju slovenske mlade povojne demokracije se je dogajalo še marsikaj. Materialno plenjenje in duhovno siromašenje ter vse večje ignoriranje sprejetih družbenih norm je postalo, predvsem v tem tisočletju, kar kuga slovenske družbe. Resda nič ni ostalo skrito, a posledice so večinoma žalostne, drage in uničujoče za razvoj slovenske družbe.

V intervjuju, ki sem ga dal pred dnevi za RTVSLO, sem omenil, da Slovenija potrebuje nov družbeni dogovor. In to v najširšem smislu. Bojim se, da za kaj takšnega trenutno ni nobenih možnosti. Nosilci in izvajalci oblasti nimajo interesa, da bi se stanje hitro izboljšalo. Za mnoge bi takšna lustracija pomenila konec političnega in odrinjenost iz javnega življenja. V Sloveniji je na tisoče javnih uslužbencev, ki segajo vse do ministrov in direktorjev javnih podjetij, v ozadju pa so še mnogi drugi s svojimi podjetji, ki služijo na račun javnega denarja... Omrežje je veliko in razvejano. Vsak poseg vanj ogroža materialni obstoj vseh teh posameznikov. Za omrežje je najbolje, če v vladi sedijo Cerarji in Erjavci. Ti so jim najmanj nevarni. Premalo pogumni in spretni so, da bi sploh resno razmišljali o tem, da bi kaj spremenili. Verjetno bi za začetek zalegel eksperiment. Recimo, vsakdo v Sloveniji bi moral po enem mandatu v kakršni koli državni ali paradržavni službi oziroma na javni funkciji za nekaj časa v zasebno gospodarstvo. Na pravi trg dela. Stavim, da bi čiščenje zelo pospešili.

Zadnji tedni so razgrnili še zadnje prekrite ostanke gnilobe v slovenski družbi. Minister za finance je ohol in grob, ko gre za občutljive službe, kot je policija, še bolj brezobziren pa ostaja, ko gre za njegove plačne dodatke iz časov, ko je bil profesor na univerzi. Vsi vemo za kaj gre, nihče pa ne upa povedati na glas. Profesorji so si izplačevali namišljene dodatke, da bi si skozi zadnja vrata izboljšali svoje plače. Redki so verjetno izjeme. Večini je goljufija ustrezala. Ker se je z njo okoriščala večina, je postala deformacija vsaj navznoter legitimna. In zdaj opazujemo njihovo začudenje, skoraj nerazumevanje, zakaj javnost tega ne sprejme? Državni sekretar je kleptoman. Se zgodi. Ni pa prijetno. Državna sekretarka je opravljiva kavarniška klepetulja, ko gre za arbitražo o meji s Hrvaško. Se zgodi. Ni pa normalno, da ima gospa še vedno službo v javni upravi. Napaka, malomarnost, objestnost, vse to je v slovenskem primeru največkrat nagrajeno. 

Spominjam se svojih novinarskih začetkov na RTVSLO. Tam je bila vse od začetkov televizije v službi moja teta. Ne vem kolikokrat so mi doma zabičali, da ne smem tega nikomur povedati. Moji širši družini se je zdelo neprimerno in nedostojno, da bi kdorkoli kjerkoli ali kadarkoli samo posumil, da bi lahko moj sprejem med honorarce na televiziji povezali z njenim položajem. Temu smo rekli dostojnost. Ali merilo, norma, če hočete. Kako Sloveniji vrniti takšne čase, te norme? Kako poskrbeti za to, da bo večina spet razumela družbo kot skupino ljudi, kjer veljajo skupaj dogovorjena pravila? Kdor jih krši, naj bo kaznovan. Ne le formalno in pravno, tudi moralno.

No, pa smo pri bistvu. V Sloveniji ni več moralne kazni. Večina ne izloča več posameznikov, ki kršijo dogovorjene norme. Mimo sodišč. Mimo pravosodja. Tako, na vsakem koraku. V vsakdanjem življenju. S svojim odnosom do njih. Mnogi bi morali zaradi svojega neprimernega vedenja odslužiti moralno kazen tej družbi ali si poiskati novo okolje, kjer bi lahko neobremenjeni začeli znova. Zakoni in omejitve veljajo zaradi tega, ker se je neka družba zanje dogovorila; velja jih spoštovati. Bolj ko jih kot skupina spoštujemo, boljšo družbo ustvarjamo. Kršitve naj nosijo s seboj pravne, a tudi moralne posledice. Že pri pravnih se v Sloveniji zatika, o moralnih ni vredno niti govoriti.

Odgovora, kako v Sloveniji nazaj k družbi morale, nimam. Nekoč je bila pomembna moralna inštitucija cerkev, ki pa je to vlogo v podobno plenilskem pohodu s primesjo političnega aktivizma očitno za dolgo zapravila. Naslednja avtoriteta je bila šola, a kaj, ko učitelji in profesorji že davno niso več vzor morale in avtoritete v družbi. Še več, postali so enake družbene pijavke kot vsi ostali, ki so imeli kdajkoli možnost izkoristiti (ne)dovoljene privilegije. Ostanejo nam še politiki. Ne, ti res niso slovenska moralna avtoriteta. In nazadnje še družina. Tudi ta razpada. Delno je za to kriv moderen čas, še bolj pa splošno okolje v slovenski družbi, ki tudi trdni družini ni naklonjeno. Naj bom jasen, družina je zame skupina ljudi, ki se je odločila živeti skupaj, ne glede na spol partnerjev ali biološki izvor otrok, ki jih družina vzgaja. Ta problem, ki dviga v Sloveniji zadnje čase toliko prahu, je še najmanj pomemben vidik izginule družine, kot najbolj pomembnega stebra za razvoj dostojnosti in načel v družbi. Vem, da je treba Slovenijo resetirati. Kako in na kakšen način, pa ne vem. Kakšna svetovna vojna je za take reči vedno dobrodošla, a kaj, ko je cena na koncu ponavadi zelo, zelo visoka.

19.01.2016

Sram me je

Miran vozi

Spodaj športnik, zgoraj SUV

BMW X4 M40i

Foto: Bor Dobrin

Spodaj športnik, zgoraj SUV - BMW X4 M40i

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2017
    Junij
    April
    Januar
2016
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2015
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober