Politika in uprava

Kje si, slovenski Fritz Bauer?

Na poti iz Münchna, 25.02.2016

Nikdar ni tako hudo, da ne bi lahko bilo še huje. To je pregovor, ki bi si ga lahko človek te dni kar naprej ponavljal. Ko že izgleda, da bolj globoko v gnojnico slovenskega upravljanja z javnimi podjetji sploh ni moč zabresti, nas fantje spet presenetijo. Adrio Airways poskušajo prodati samim sebi. Slamnati novi lastnik iz Münchna ima v svojem podjetju 25 tisoč evrov ustanovnega kapitala, podjetje pa je ustanovil 30. decembra lani. Sredi novoletnih praznikov in počitnic. Kdor vsaj malo pozna nemško družbo, bo ugotovil, da so takrat vsi strateški in resni kupci na smučanju ali nekje na počitnicah, na silvestrovo res ne razmišljajo ravno o nakupu zadolžene in obubožane Adrie. Ste se vprašali, kako so lahko krivci za ogromno bančno luknjo, spet na položajih? Če ne istih, pa vsaj na podobnih. Ves čas delajo za istega lastnika. Zakaj še enkrat? Morda za to, ker morajo zabrisati sledi... Le kdo je boljši za brisanje sledi od teh, ki so jih ustvarili. Verjetno morajo te družbe še bolj izčrpati, še bolj uničiti, da jih bodo ti, ki upravljajo s temi, ki navidez vladajo in s tem upravljajo, lahko podjetja kupili še enkrat. Še bolj poceni. Slovenija je zrela vsaj za enega resnega državnega tožilca, ki ga ne bo ustavilo nič in nihče. Za neko figuro, o kateri bodo nekoč snemali filme.

Kje si, slovenski Fritz Bauer?

Fritz Bauer, nemški državni tožilec iz Frankfutra, ki je močno pripomogel k ugrabitvi in sojenju nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu. Ob tem je zaslužen za frankfurtske procese Auschwitz, kjer so odkrili številne potuhnjene nekdanje naciste, ki so medtem zasedli visoke položaje v nemški družbi. Bauer je bil sam proti državi.

Zadnje tedne je nemška javna televizija ARD predvajala kar nekaj filmov, ki so povezani z aretacijo in sojenjem nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu. Naj spomnim. V Argentini, kjer se je skrival z lažnim imenom in s podporo nekaterih vplivnih ljudi v koncernu, je bil delavec v tovarni Mercedes Benz. Agentje izraelske tajne službe so ga izsledili, ugrabili, skrivno prepeljali v Izrael, kjer so mu sodili in ga obesili. Pri tem je Izraelcem izdatno pomagal s prepričljivimi dokazi, dolgo je bila to skrivnost, frankfurtski državni tožilec Fritz Bauer, ki ga je zaradi tega nedovoljeno zasledovala tudi nemška obveščevalna služba BND, da bi ga kompromitirala zaradi njegove takrat še kaznive homoseksualnosti. Bauer je zahteval sodjenje v Nemčiji, nemška vlada pa ni želela, da bi Eichmanna izročili Nemčiji, kjer bi v procesu lahko izdal marsikoga, ki je medtem postal pomemben nemški politik. Eden takšnih je bil Hans Globke. V času nacionalsocializma je sodeloval pri izdelavi številnih rasnih zakonov, stigmatizaciji Židov, prepovedi uporabe židovskih in nekaterih drugih imen za novorojence, kriv pa naj bi bil tudi za sodelovanje pri deportaciji 20 tisoč Židov iz Soluna v Grčiji. Globke, zagrizen nacist, je po vojni postal državni sekretar v vladi Konrada Adenauerja, še več, bil je njegov najtesnejši zaupnik in sodelavec. V filmih, ki jih omenjam, smo lahko natančno opazovali, kako dolgo roko ima oblast, ki je povsod prepletena s pravosodjem in tajnimi službami, skupaj pa sistem ščiti svoje interese; s tem, ko je Adenauer ščitil Globkeja, je ščitil sebe in svojo vlado, pa tudi finančne in orožarske posle z Izraelci. No, Adenauer je izgubil naslednje volitve v Nemčiji, Globke se je želel umakniti v Švico, kjer pa so ga razglasili za nezaželenega in mu zavrnili dovoljenje za bivanje.

Fritz Bauer je v Nemčiji že dolgo simbol pokončnega in neuklonljivega iskalca pravice in resnice, ob tem pa je tudi žrtev sistema, ki se le redko zamaje do te mere, da Bauer in podobni uspejo. V Bauerjevem primeru je bil njegov uspeh polovičen. Pomagal je ujeti in obsoditi Eichmanna, a ni mu upselo razbiti nemške družbe, kjer je bila nacistična pretelkost dolgo po vojni tabu. Šele frankfurtski procesi Auschwitz v šestdesetih letih, ki jih brez Bauerja ne bi bilo, so začeli v Nemčiji počasi odstirati grozljive nekdanje podobe na licih mnogih, ki so medtem postali ugledni člani nemške družbe. Nemčija se je končno začela lotevati svojega očiščenja.

V Sloveniji ob njenem razkroju vseh vrednot in norm za uspešno skupno življenje ne vidim nobenega Fritza Bauerja. Zato pa je vsepovsod veliko Hansov Globkejev. Vplivnih mož v ozadju. Vsak ima svojo preteklost, ponavadi bolj umazano, kot pa čisto. Omrežje ostaja nedotaknjeno. Izpostavljeni ljudje v slovenski politiki so le njihovi pajaci. Miro Cerar in Borut Pahor sta tačas najbolj izpostavljena, našteval bi jih lahko še dolgo in veliko. Najbolj svež primer je kadrovanje v državni banki NLB. Nekateri ljudje so zapravili milijarde premoženja. Niso v zaporu. Niso izgnani. Niso niti moralno obsojeni. Še več, znova se sprehajajo po pisarnah paradržavnih podjetij, če ne v NLB, pa v Istrabenzu ali kje druge. Včasih slišim, da pavšalno in kar tako, na pamet, kritiziram. Ste se kdaj zares vprašali, kaj je recimo Borut Pahor za vas ali vaše okolje naredil res koristnega? Konkretno koristnega. Je bila Alenka Bratušek za kaj koristna? Pa Miro Cerar? Karel Erjavec? Morda Janez Janša? No, ta je uvedel vsaj vinjete. Bolj, ko razmišljate, bolj ste prepričani, da ni nihče izmed njih naredil za družbo, v kateri živite, posredno torej tudi za vas osebno, prav nič konkretno koristnega. Nič, kar bi izboljšalo vaše življenje. Nič, kar bi naredilo to družbo strpnejšo, prijaznejšo, razviteljšo... Nič, kar bi zagotavljalo vašim otrokom boljše življenje. Skratka, nič. Obstaja le njihova kariera. Ko se ta zamaje, posežejo po vseh sredstvih, da bi se ohranili na položaju. Kakršnem koli. Doma ali v Evropi. Za vsako ceno, tudi s tem, da predlagajo sami sebe. Če imate čas in voljo, si narišite mrežo. Za vse vidnejše slovenske politike zadnjih dveh desetletij zapišite, kje so bili nekoč, preden so nastopili v politiki in kam so odšli, ko so se iz nje umaknili ali so bili v to prisiljeni. Začudeni boste ob dejstvu, da so najbolje, če ne le izključno, poskrbeli zase.

Toda imajo alibi. Ljudje ste jih izvolili. V posredniški demokraciji ste jim s tem vsaj za štiri leta, če ne pride kaj nepredvidljivega vmes, podelili mandat za upravljanje z vašimi življenji. In za to, da nakladajo. Dajejo tudi vtis, da veliko in trdo delajo. Pa je to, kar delajo, sploh koristno? Vodi to, kar počno, k rešitvam, ki jih ljudje pričakujejo in potrebujejo. Največkrat ne. Slovenski politiki so del evropskega zbirokratiziranega sistema, ki je vse bolj sam sebi namen. Ko jih kdo vpraša kaj tehtnega, resnega, umestnega, pa se izmikajo, opravičujejo, pojasnjujejo. Vmes pa, odvisno od značaja posameznika, Pahor modruje, Cerar jadikuje, Janša grozi, Erjavec se norčuje, Janković uraduje... Imajo veliko srečo, da ljudje hitro pozabijo na to, kdo je kaj rekel, še bolj pa na to, kaj je kdo naredil, recimo, predvčerajšnjim. Ali pred pol leta, bognedaj pred letom dni. In na naslednjih volitvah spet izvolite iste nakladače.

Slovenska družba je zabredla tako globoko, da hitrega očiščenja ni pričakovati. Zakaj ne? Ker politika in s tem skrb za skupno dobro ne zanima nikogar več, ki kaj zna in bi rad kaj spremenil. Ki je to v življenju s čim že kje dokazal. Ki je morda na kakšnem področju tudi že uspel. Nekdo, ki ima ideje, voljo, vztrajnost... Sloveniji so potrebni ljudje z ideali, vizijo in pogumom. Ljudje, ki se ne bodo ustrašili nikogar, ljudje, ki so za svojo pot pripravljeni žrtvovati kariero, službo, položaj... Ljudje, ki bodo šli z roko v žerjavico za boljšo družbo. Z zavedanjem, da si lahko to roko tudi močno opečejo. Toda, imajo še drugo. Z njo lahko nadaljujejo. Ljudje, ki tvegajo, lahko ostanejo morda tudi brez obeh rok. Teh ljudi v Sloveniji ni več. Odšli so v tujino ali v svoj zaprti svet podjetništva, raziskovanja, znanosti, česarkoli. Odšli so čim dlje od vsega, kar sliši na besedo politika. Ne le politika, tudi uprava. Kajti v Sloveniji večina še vedno zmotno misli, da je uprava politika.

Vsakokrat, ko napišem nekaj o tem, pridem do spoznanja, da Slovenija potrebuje temeljit reset. Od vrha do dna. Za začetek bi bilo dobro že to, če takšni modeli politikov, ki so se jih ljudje naveličali in utrudili, na nobenih volitvah ne bi dobili niti enega glasu več. Kako lahko nekdo, ki karkoli ve o njiju, še da svoj glas Jankoviću ali Janši. Tega preprosto ne razumem. Razmišljanje ob volitvah, to bi bil že kar obetaven začetek. Ko se odločate za kandidate na volilnih lističih, ne razmišljajte, kaj govorijo, pomislite raje na to, kaj so do zdaj že naredili koristnega. Ne izključno zase, morda še za koga drugega. In ugotovili boste, da je skrajni čas za kakšnega slovenskega Fritza Bauerja.

 

 

Miran vozi

Spodaj športnik, zgoraj SUV

BMW X4 M40i

Foto: Bor Dobrin

Spodaj športnik, zgoraj SUV - BMW X4 M40i

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2017
    Junij
    April
    Januar
2016
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2015
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober