Slovenija vlaga v zdravje skoraj toliko kot Švica

Blišč ali beda, le stvar sistema

Na poti v züriško kliniko Bethanien, 25.08.2016

Po družabnih omrežjih so se te dni razbesnjeno besedno spopadli kritiki poročanja o tragediji v bolnišnici v Izoli, ki so večini medijev očitali senzacionalistično poročanje o zgodbi za črno kroniko. Menim, da umori v bolnici v Izoli niso le črna kronika. Povezava med tragedijo in vse slabšim slovenskim zdravstvenim sistemom mora biti v ospredju iskanja ozadij grozljivih umorov nad Izolo. Kdor tega noče razumeti, si zatiska oči. In poskuša bistvo problema, ki postaja v Sloveniji iz leta v leto bolj pereč, spet pomesti nekam pod preprogo. Še tako grozljiva tragedija, če je, kot izolska, neposredno povezana z obupnim stanjem slovenskega zdravstva, mora biti opomin, streznitev, predvsem pa je ob tem nujna resna debata o čimprejšnji ureditvi slovenskega zdravstva. Statistika, ki jo je te dni omenila Nataša Briški v svojem komentarju, da je Slovenija na 38., še vedno dobrem mestu (od skoraj 190 držav) svetovne lestvice WHO po urejenosti zdravstva, je seveda samo statistika. Kot je samo statistika organizacije WHO, da je v Evropi najdaljša pričakovanost življenja med Švicarji (83,4 let), Slovenci so na 20. mestu (80,8 let), smrtnost zaradi raka, diabetesa, kroničnih bolezni itd. med 30. in 70. letom starosti je najmanjša na svetu med Švicarji (9%), Slovenci so 20. (12,6%), a vse to ima svojo ceno. Švica je prepričljivo na prvem mestu in za zdravstvo ter razvoj zdravstva namenja kar 1,5% BDP-ja, Slovenija pa je prav tako velikodušna, ko gre za denar, namenjen zdravstvu. Sedma je na svetu z več kot 0,5% BDP-ja. Razlika za uporabnika je mnogo bolj očitna. Zakaj?

Blišč ali beda, le stvar sistema

Pacientova soba v zasebni züriški kliniki Bethanien, kjer vse izgleda tako, kot v najbolj luksuznem hotelu s petimi zvezdicami, ki bi ga v Sloveniji težko našli. Enako velja za storitve, zdravniške in ostale, seveda.

Med položnicami vsakdo v Švici dobi tudi pošto zdravstvenega zavarovanja. Vsak mesec, na nekaj mesecev ali vsako leto. Kot pač želi. Podobno položnico kot za avtomobilsko ali kakšno drugo zavarovanje. Mesečni obrok je različen, najmanjši je okrog 150 evrov, glede na starost in zdravstveno stanje zavarovanca. Sistem ločuje obvezno in zasebno zdravstveno zavarovanje. Vmes je tudi še eno, imenovali bi ga lahko polovično zasebno zavarovanje. Takšno zavarovanje, ki ni več obvezno, ceno mesečne položnice približno podvoji. Ali potroji. Ne poznam nikogar, ki bi za zdravstveno zavarovanje plačeval več kot 400 ali 500 evrov mesečno. Tudi otroci potrebujejo zavarovanje. Ki prav tako prihaja s položnico. Cena je razumljivo nižja, vseeno pa se giblje med 60 in 80 evri za vsakega otroka. Razlika je v tem, da so pri otrocih takorekoč vse storitve vključene v osnovno zavarovanje. Tudi zobozdravstvene. Te so pri odraslih v Švici izvzete iz sistema. Urejanje zob si plačujete posebej in zato zanje tudi dobro skrbite. Ker je to zelo draga storitev.

Ostanimo pri izbiri. Na švicarskem trgu je na desetine zavarovalnic, ki ponujajo zdravstveno zavarovanje. Osnovno zavarovanje je obvezno. Nihče ne sme biti brez osnovnega zavarovanja, kar je dobro urejeno z nadzorom sistema. Zasebna zavarovanja pa so prostovoljna. Povprečno odrasla oseba z ne ravno najdražjim zasebnim zavarovanjem za zdravstveno zavarovanje odšteje okrog štiri tisoč evrov na leto. Za vsakega otroka še okrog tisoč. Pomembne so odbitne franšize. Večje ko so, cenejša je mesečna premija. Sistem pa določa najvišjo odbitno franšizo, ki znaša dobrih dva tisoč evrov. Z drugimi besedami, do te vsote vsako leto zdravstvene storitve plačate sami, od tu naprej pa za vaše zdravje skrbi zavarovalnica. Spet zelo podobno kot pri avtomobilskem in drugih zavarovanjih. Lahko se odločite tudi za mnogo nižjo odbitno franšizo, le nekaj sto evrov letno, a premija bo v tem primeru ustrezno višja. To tu ni stvar države ali sistema, to je volja posameznika in njegove odločitve ter finančnih možnosti. Določen je zakonski minimum, ki dobro poskrbi za vaše zdravje, navzgor je zavarovanje bolj stvar prestiža in udobja, domišljije in globine denarnice posameznika.

Obiski pri zdravnikih. Sistem omogoča različne metode. Najbolj razširjen je osebni zdravnik, prek katerega, podobno kot v Sloveniji, poteka ves pacientov zdravstveni proces. Obstajajo še drugi sistemi, kjer se prijavite pri zdravnikih, ki jih imajo zavarovalnice, ti pa vas potem usmerjajo naprej k specialistom. Od tega, kakšen proces izberete, je odvisna seveda cena zavarovanja. Obiski pri zdravnikih niso poceni. To pomeni, da zdravnika obiskujete le v primerih, ko je to res potrebno. Zavarovalnice so poskrbele za učinkovit sistem zdravnikov na daljavo, ki na osnovi vašega opisa po telefonu odločijo, ali je potreben pregled oziroma kakšni bodo nadaljnji ukrepi. Tak sistem občutno zmanjšuje obiske po ambulantah. Ko pa ste odšli k zdravniku, na specialistični pregled, na ambulantno zdravljenje, na operacijo, pa si lahko, spet odvisno od zavarovanja, izberete poljubno ustanovo, kjer želite, da opravijo zdravstveno storitev. Večina zavarovanj ima tudi mednarodne ponudbe, torej se lahko zdravite v bolnišnicah kjer koli na svetu. Ko sem pred leti sklepal enega takšnih svojih prvih zavarovanj, sem naivno vprašal, če si lahko za operacijo izberem tudi slovito kliniko Mayo v Združenih državah. In dobil sem kratek odgovor: " S tem zavarovanjem vsekakor. Katerokoli kliniko na svetu po vaši izbiri." Šlo je za zavarovanje v zgornji polovici ponudbe zasebnih zavarovanj. Okrog 400 evrov mesečno. Manj kot pet tisoč evrov letno.

Razumevanje delovanja sistema. Več ko imate opravka z zdravstvenim sistemom, temeljiteje opazite, kako drag je učinkovit zdravstven sistem. In prav je tako. Obisk pri specialistu stane okrog 500 evrov, manjša operacija dva tisoč evrov, zahtevnejša operacija 10 tisoč evrov, porod med 10 in 15 tisoč evri... Zdravila prav tako niso poceni. Računi se ob intenzivnejših terapijah zlahka povzpnejo do nekaj tisoč evrov. Za vsako terapijo. Verjamem, da večina slovenskih zavarovancev pojma nima, koliko dejansko stanejo te storitve.  V Švici vsak natančno ve, koliko je plačal za karkoli v zvezi s svojim zdravjem.

Izbira ustanove. V Švici so bolnice, klinike in ostale zdravstvene ustanove javne in zasebne. Javne so ponavadi v lasti mest, kantonov ali občin. Nikdar pa niso državne. Med njimi je majhna razlika, rekel bi, da so zasebne bolnišnice bolj udobne in spominjajo po pravilu na vsaj petzvezdične hotele, ki med seboj tekmujejo, katera bo nudlila več udobja in boljše storitve. Javne bolnice so nekoliko boljše, ko gre za zdravniško usposobljenost in kakovost zdravniške storitve, na ta račun tudi pridobivajo svoje paciente. Če imate le obvezno zavarovanje, ste omejeni na javne ustanove in malo zasebnih, s polzasebnim in zasebnim zavarovanjem pa vam je odprta pot v skoraj vse zdravstvene ustanove v Švici. In kot sem že napisal, tudi v tujini.

Storitev. Tu je razlika najbolj očitna. Zdravstveni sistem deluje skoraj popolno. Kjekoli se pojavite, imate občutek, da so vsi tam le zaradi vas. Vaš čas, vaša volja, vaše želje, vse to je vedno v ospredju. Resnično živite z občutkom, da je ves razvejan sistem zdravstvene oskrbe namenjen le vam. Pacient je kralj. O tem ni nobenega dvoma. Pacientovi volji in udobju se podreja vse in vsi. Zelo dober občutek imate, da gre za storitev, ki jo ves čas plačujete in skoraj nikdar ne uporabite. Ko pa jo, razumete vse prednosti konkurenčnega in tržnega modela zdravstvenega sistema. 

Pasti. Takšen sistem ljudi spodbuja k skrbi za svoje zdravje. Aktivni skrbi za zdravje. Nihče v Švici nima občutka, da je zdravje javna dobrina. Vsem je jasno, da gre za storitev. Drago storitev. Zaradi tega je treba s sistemom ravnati učinkovito, a racionalno. Ker je zdravstvena storitev v Švici tudi pomembna gospodarska panoga, saj se sem hodi zdravit veliko ljudi z vsega sveta, ki si to lahko privoščijo, je raven storitev na najvišji svetovni ravni. Domačini oziroma zavarovanci v švicarskem sistemu so jasno priviligirana skupina, ki uživa višjo raven storitev tudi zaradi dejstva, da je zdravstvo v Švici gospodarska panoga globalnih razsežnosti. Tudi ko ste v pokoju, plačujete zdravstveno zavarovanje.

Socialna skrb je dobro razvita in deluje odlično, nihče, ki je pomoči res potreben, ne ostane brez zavarovanja. Čeprav gre za zelo liberalen sistem, ki ga v Sloveniji nekateri tako zelo hitro in brez argumentov kritizirajo, to v resnici ni ameriški sistem zdravstvenega zavarovanja, ampak gre za sistem, ki zahteva veliko aktivne udeležbe prebivalstva pri iskanju ves čas novih, ugodnejših in bolj posamezniku ustreznih in prijaznih zavarovanj, na drugi strani pa je družben dogovor poskrbel za ustrezno pomoč tistim, ki si takšnega sistema ne morejo privoščiti s svojimi zaslužki. Nadzor v sistemu je strog, izigrati ga je zelo težko.

Ni mi treba pojasnjevati, kaj bi veljalo v Sloveniji spremeniti, da bi se približali tako dobremu in učinkovitemu zdravstvenemu sistemu, kot ga imajo v Švici. Najprej, še pred kakršnim koli ukrepom, je treba sprementi mišljenje. Zdravstvo ni javna dobrina, pač pa komplicirana in draga storitev, ki jo, tako ali drugače, potrebujejo vsi prebivalci v neki družbi. Dobro bi bilo, če bi doumeli, da je lahko zdravstvo tudi zelo uspešna gospodarska panoga. Izvozno gospodarstvo, če želite. Podobno kot turizem. Le z veliko večjo dodano vrednostjo. Takšen miselni preskok se mi zdi za Slovence najbolj trd oreh. Mediji in politiki takšno razmišljanje prav tako bolj zavirajo, kot pa mu pomagajo. Ne čutim želje med njimi, da naj zdravstvo postane uspešna gospodarska panoga. Bolj ko bo uspešna, bolje bo tudi slovenskim zavarovancem. Zasebno ali javno, to, kot ste lahko opazili v mojem pisanju, sploh ni osnovna ali pomembna dilema pri tem, ko želiš ustvariti učinkovito in dobro zdravstvo. Mnogo bolj gre za to, ali naj bo tudi zdravstvo del kapitalističnega ustroja neke družbe z vsemi svojimi prednostmi in pastmi, ali pa naj se še naprej oklepamo zavoženega socialističnega in lažno solidarnostnega sistema, ki ni nič drugega, kot odličen ribnik za ribarjenje v kalnem. Ampak te ribiče bo treba grdo nagnati, sami od sebe ne bodo odšli.

 

 

Miran vozi

Spodaj športnik, zgoraj SUV

BMW X4 M40i

Foto: Bor Dobrin

Spodaj športnik, zgoraj SUV - BMW X4 M40i

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2017
    Junij
    April
    Januar
2016
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2015
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober