Ko so (do nadaljnjega) ugasnili medijski reflektorji

Kdo je naplavil Marka, Ljerko, Jadranko...

Na poti čez prelaz Bernina, 19.10.2016

Sprva se ob še eni sramoti javne televizije v Sloveniji sploh nisem želel oglasiti. V Sloveniji je to spolzek teren. Vsi se med seboj poznamo. Kritika znancev pa je nehvaležno početje. A tokrat mislim, da je RTV prestopila mejo dovoljenega. Ne, ne preseneča me. Ljudi, ki so odgovorni za to zadnjo z oddajo Tarča, pa tudi vse ostale sramote poznam že zelo dolgo, z nekaterimi med njimi sem delal, druge poznam zasebno. Če bi imel možnost izbiranja, nikogar med njimi ne bi predlagal na položaje, ki jih zasedajo. Ker jim niso kos. Prav zaradi tega, ker jim niso dorasli, se obnašajo oholo in ošabno. To je njihov obrambni mehanizem. Ne zamerim jim. Borijo se za svoje cilje, nenazadnje za preživetje. Jasno pa je, da na ta način RTV ne bo prišla v 21. stoletje. Ostala bo tam, kjer je bila, ko sem jo prvič nekoliko bolj od blizu spoznal. Še več, prepričan sem, da je celo močno nazadovala. Kljub panoramski sliki, digitalni tehnologiji in novim smetnjakom za ločevanje odpadkov na hodnikih.

Kdo je naplavil Marka, Ljerko, Jadranko...

RTV Slovenija je z ljudmi, ki jo vodijo, vse bolj črno bela. Zadnji škandal z oddajo Tarča je res prelil vodo čez rob in vsaj ti trije (z leve Ljerka Bizilj, Marko Filli in Jadranka Rebernik), ki so za sramoto odgovorni, bi morali zapustiti svoje položaje. Foto Izak Košir

Morda sem to že kdaj povedal. Na RTV Ljubljana sem prišel decembra leta 1987. Bil sem mlad študent novinarstva na FSPN, tja me je pripeljal Igor Bergant, ki je že pomagal v športnem uredništvu televizije. Vso svojo mladost sem, med drugim, gledal ORF. Odrasel sem z avstrijsko javno televizijo. To je bil čas, ko je ta medijski servis zelo avtoritativno vodil Gerd Bacher. ORF je bila takrat vrhunska televizija. Ob boku BBC-ju. Povsod po Evropi so prejemali medijske nagrade. Imel sem srečo, nekaj dobrih prijateljev na ORF in nekajkrat sem jih lahko šel obiskat ter se prepričal, kako nastajajo njihovi programi. Predvsem športni, pa tudi informativni. Kot mlad in navdušen bodoči novinar, morda kdaj tudi urednik, sem imel mnogo želja in idej. Televizijsko novinarstvo sem želel dvigniti vsaj na raven, kakršna je bila v Avstriji.

Zelo kmalu sem ugotovil, da to na Kolodvorski v Ljubljani ne bo mogoče. Spominjam se, da sem se boril za televizijski način poročanja. Posnetek je najbolj pomemben. Če poročamo o nogometni tekmi, potrebujemo z nje vse najbolj pomembne dogodke. Snemalec mora biti tam vso tekmo, dobro je, če tam uro prej in še kakšno uro kasneje. Organizacija transporta posnetkov ne sme biti na plečih novinarjev ali snemalcev. Za to potrebuje resen javni servis posebno službo, ki opravlja delo, ki ga zahtevajo novinarji in uredniki. Naši posnetki so takrat izgledali tako, da je snemalec posnel deset minut tekme, novinar pa je najraje odšel po tekmi domov ali na njej sploh ni bil, potem pa je po telefonu od tam poslal svoje slabo radijsko poročilo. Ti novinarji, medtem tudi uredniki, so še vedno v istih sobah na RTV Slovenija. In večinoma pripravljajo še vedno enake izdelke. Naši izdelki, razen izjemoma, s televizijsko novinarsko kvaliteto niso imeli prav veliko skupnega. Iskanje zgodb, navzkrižno preverjanje informacij, želja po boljši tehnični izvedbi našega dela, vse to je naletelo skoraj vedno in povsod na gluha ušesa. Športna oddaja, ki je bila na sporedu po zadnjem dnevniku, je bila skoraj praviloma posneta okrog devetih zvečer. V prazne stolpce so kasneje v režiji vpisali le še manjkajoče rezultate. Obup, škandal, sramota... Tudi sam sem bil del te sramote, a kmalu sem ugotovil, da RTV ni sistem, kjer bi se ljudje želeli kakorkoli spremeniti. Lažje je tarnati o slabih plačah. Odšel sem na POP TV in s sodelavci mi je uspelo razviti zelo odmeven in gledljiv program formule 1. Verjamem, da smo se želeli približevati (v okviru kadrovskih in finančnih možnosti) poklicnim standardom, ki veljajo na ORF in BBC. Mnogi so nas zaradi tega tudi pohvalili.

Zasebniki so se naveličali medtem zelo dragih pravic za formulo 1, nastopila je finančna kriza, želel sem poskusiti še enkrat. Petnajst let kasneje sem torej spet stopil skozi vrata RTV na Kolodvorski ulici v Ljubljani. Mnoge ljudi sem že poznal, mnoge sem spoznal na novo. Želel sem, da bi nekaj tega, kar smo ustvarjali s formulo 1 na POP TV, pripeljal tudi na RTV. Začeli smo obetavno, nabral sem si že nekaj izkušenj in znanja, verjel sem, da bo čas mojim idejam bolj naklonjen, kot je bil pred poldrugim desetletjem. Razvijali smo program, ustvarjali nove oddaje, od olimpijskih do smučarskih... Bilo je veliko težav. Ob višjih tehničnih standardih smo želeli skrbeti predvsem za pravo novinarstvo. Novinar lahko dobro poroča le od tam, kjer se kaj dogaja. Na Kolodvorski se ni moč iti dobrega novinarstva. To je splošen problem slovenskega novinarstva, tudi urednikov, a v športu je s tem še težje, kot drugje. Novinarji so povezani s športniki, nemalokrat so njihovi navijači, občudovalci. Tu so pokrovitelji, mnogo je različnih interesov. Veliko takšnih novinarjev je tudi na RTV. Mlajši te navade prevzemajo od starejših. Tina Maze je za večino med njimi njihova junakinja. Drugi, ki jim je vseeno, pa z njo ne želijo imeti poklicnih nevšečnosti. Ne glede na to, kaj počne, kako se obnaša, kakšen je njen odnos do profesionalnega novinarstva. Če pokažeš obe plati Tine Maze, odlično športnico in zelo problematično osebnost, ti tega seveda ne upajo preprečiti, vsekakor pa si ne prislužiš simpatij. Prej obratno, delo raje dajo drugim, bolj prilagodljivim. Sistem, ki se je uveljavil na RTV ne prenaša jasnih misli in ostrih kritik, ne nagrajuje načel in se ne zmeni za novinarsko profesionalnost. A kar je najhuje, tam nikdar nihče ne reče bobu bob.

RTV kljub dobri tehnični opremljenosti goji tehnološko programsko še vedno televizijo šestdesetih. Dopisniki bi morali danes opravljati svoje delo drugače, kot so ga takrat. Na RTV ga skoraj nihče. Po telefonu se oglašajo v večino oddaj, zadostuje jim agencijska slika, namenjena agencijskim vestem. Telefonska izjava je bila že pred petindvajsetimi leti na ORF dovoljena le v izjemnih razmerah. Ko se začne kak pomemben nepredviden dogodek in še ni mogoče ustvariti televizijskega poročanja. Ko se to zgodi, se televizijske ekipe zapodijo, če je treba, na konec sveta. Za to imamo javno televizijo in prispevek za njo. Danes takega standarda na RTV še vedno ni. Televizija je posnetek in novinar. Po možnosti avtentičen. Na televiziji ljudje govorijo v objektiv kamere, ne po telefonu. Dobro je, če imajo svojo zgodbo. Svoj zorni kot. Odličen nepristranski komentar. Ali vsaj nek nov element, ekskluziven intervju, kajti današnji čas je preplavljen z novicami. Za ponavljanje novic z interneta ne potrebuješ dopisnikov. Karmen Švegelj nas zasipa s prostimi spisi o Bližnjem Vzhodu, kot bi šlo za kakšno slovensko pokrajino, ki so morda sprejemljivi le v osnovni, dvomim, da so dovolj kakovostni za srednjo šolo. Ni kriva le ona, nihče od nje ne zahteva več, drugače, boljše... Roko na srce, tudi plačajo jo, kot kakšno osnovnošolsko učiteljico. Pravi vojni dopisnik nosi svojo glavo v torbi, potrebuje organizacijo in pogoje za svoje delo, to je tudi denar. Ko je primerno nagrajen, je od njega treba zahtevati ustrezno kvaliteto. O Ameriki ne izvemo nič novega, bognedaj kaj ekskluzivnega. Edvardu Žitniku bi lahko kdo počasi povedal, da je za newyorško plačo ponavadi treba delat. Ali pa spokat med kartice in številke, recimo v arhiv na Kolodvorsko v Ljubljano. Kjer je prav tako veliko reči treba postaviti na glavo. V arhivu ORF so mi takrat povedali, da je vsak posnetek, ki so ga kdajkoli posneli, tudi neobjavljen, spravljen v arhivu. Morda bo prišel enkrat prav. Ne priporočam vam pogleda v arhiv RTV. Zaradi tega bi morali kazensko odgovarjati mnogi nekdanji direktorji. Arhiv je luknjast, kot kak dober švicarski sir. Seveda je vse to pomembno le, če želimo tekmovati z najboljšimi. Verjamem pa, da bi mi Marko Filli, če bi vedel, da tega ne bom posnel ali objavil, samo hudomušno navrgel, da si prav nihče tu ne želi biti najboljši na svetu. Potem je pa vse v redu. Ampak v tem primeru se je treba sprijazniti s takšno javno televizijo, kot jo imamo. Ali pa začeti ukrepati. Pri glavi ponavadi smrdijo ribe, pravijo.

To, kar se je zgodilo z oddajo Tarča, kjer je Angelca Likovič nastopala kot samooklicana satanska vatikanska volkulja, nikogar ne bi smelo presenetiti. Kdo so ljudje, ki trenutno vodijo to medijsko hišo? Marko Filli jo vodi od leta 2010. Koliko sta ta televizija in radio boljša, odkar je prišel na mesto generalnega direktorja? Ne vidim ničesar, kar bi bilo tam boljše, kot leta 2010. Ravno obratno. Veliko je slabšega. Ampak Marko Filli ostaja na svojem mestu. Zakaj je na mesto direktorice televizije prišla Ljerka Bizilj? Ker se je prijavila, boste rekli. A nekdo jo je moral izbrati. Kakšne so njene reference, kaj je do zdaj naredila odmevno dobrega v vseh desetletjih na RTV, da lahko opravlja to nalogo? Ne, tega se nihče ni vprašal. To ni pomembno. Ljerka je naša, to šteje. Povejmo, kaj je naredila. Bila je obetavna in ostra novinarka. Preveč je bila ostra, morda takrat tudi preveč levičarskih prepričanj, zato so jo umaknili v manj odmevne programe. Postala je urednica. In ustvarila je jutranji program. Ter tretji program. Če ne veste, to je parlamentarni program. Iz njega je gospa Biziljeva naredila študentsko televizijo. Hvalila se je s tem, da jo vodi z manj kot milijonom evrov letno. Dodajam, da tako tudi izgleda. In sramotno je, da javni servis z več kot 100 milijoni evrov letnega proračuna objavlja takšen televizijski program. Največ, kar bi si s tretjim programom lahko dovolili, je interna televizija za kaljenje bodočih kadrov. Šolska televizija za notranjo uporabo. Aja, da ne pozabim, legendarno je gospa Biziljeva v tem svojem šolskem programu nadrla Janeza Janšo, naj vendarle, če je kriv, že spoka v zapor. Je to res dovolj, da postaneš direktor javne televizije? Mislim, da ni. Da je tako, se zdaj vse bolj jasno kaže na večjih in manjših ekranih. Če s težkim srcem pristanem na tezo, da naj vsakdo le dobi priložnost, je zdaj povsem jasno, da jo je Ljerka Bizilj, pa ne le zaradi te nesrečne oddaje, zapravila. Ampak še vedno je direktorica televizije na RTV. In Marko Filli v.d. generalnega direktorja RTV. Jadranka Rebernik je naslednja v tej vrsti. Kje so njene kvalitete, da je lahko odgovorna urednica informativnega programa na javni TV? Ne najdem jih, čeprav Jadranko, tudi zasebno, že dolgo poznam. A to ni pomembno za opravljanje takšnega posla. Ne vem, kaj je v dveh desetletjih svojega novinarskega, kaj šele uredniškega dela naredila izstopajoče dobrega, da bi jo to naredilo primerno za tako odgovoren položaj. Kje so poklicne zasluge Ilinke Todorovski za uredniško mesto, nikdar nisem opazil kakšnih novinarskih presežkov Mojce Pašek, da o Vanji Vardjanu sploh ne govorim? Večino teh ljudi osebno poznam, zagotovo mi bodo pisanje zamerili, a ob tem, ko njihovo delo že dolgo spremljam in poznam, si nikogar izmed njih ne bi upal predlagati na tako odgovorna in izpostavljena poklicna mesta.

A niso problem le omenjeni. Že pred njimi je bilo veliko podobnih, ki so bili boljši ali slabši, ponavadi ne več, kot povprečni, na te položaje pa so prišli na podoben način. Zakaj se kadrovanje na RTV ves čas vrti v ozkem krogu ljudi, ki so tam že od prazgodovine?Kje so uspešni posamezniki, ki bi prišli na vodilna mesta RTV s trga, iz gospodarstva, znanosti, morda tudi iz tujine? In seveda po svojem uspešnem mandatu na RTV tudi odšli nazaj v gospodarstvo ali kam drugam na vodilna izpostavljena delovna mesta v zasebnem sektorju, kjer štejejo učinkovitost, znanje, dobri poslovni odnosi... Za zadnjih dvajset let se ne spomnim nikogar takšnega. Zelo pogojno je bil tak le Anton Guzej. Formalni pogoji so najbolj pomemben vzvod zaposlovanja na RTV. Čeprav vam bo vsak uspešen poslovnež povedal, da ga ti najmanj zanimajo. Ste se morda vprašali, kje drugje bi se lahko uspešno zaposlili omenjeni direktorji in uredniki... Odgovor je jasen. Žalostno in po svoje kruto. Tudi zato nihče noče, da bi se kaj spremenilo. 

Pred nekaj časa sem že napisal, da bi RTV nujno potrebovala svojega Gerda Bacherja. Nekoga, ki bi pripeljal nadarjene, odgovorne, dela željne in sveže neobremenjene ljudi, takšne, ki bi vse na Kolodvorski ulici stresli na glavo in s tem na trg postavili tudi svojo kariero, svoj ugled. No, ne bo ga. Sistem je samozadosten in v njem ni nobene želje po spremembah. RTV nezadržno tone. Mnogi so me zadnja leta spraševali, zakaj ne delam več na televiziji, zakaj se ne prilagodim, zakaj ne vztrajam, da bi karkoli spremenil? Razmišljal sem in morda sem našel odgovor. Ko sem leta 1987 prišel v ta sistem, sem ga želel izboljševati in približevati najboljšim. Če bi televiziji ORF takrat lahko dali akademsko oceno devet, je bil RTV pri šestici. Upal sem, da bomo nekoč tudi mi bližje desetki... Če gledamo danes najboljše javne servise v Evropi (to žal ORF ni več), ki imajo oceno devet ali deset, lahko RTV ocenimo morda le še s trojko ali celo z dvojko. Razkorak med najboljšimi v Evropi in RTV se je podvojil, morda potrojil. Ne verjamem več, da je to drvenje v prepad še mogoče obrniti. Vsaj do takrat ne, dokler bosta Programski in Nadzorni svet v takšnih sestavih uprizarjala sramotne seje, dokler bodo ti svetniki izbirali vodilne ljudi na način, kot to počno že dolga desetletja... Kajti ob vsej tehnologiji, smo televizija predvsem ljudje. In boljših v Sloveniji za takšno početje očitno ni. Ali pa jih nihče noče.

Miran vozi

Spodaj športnik, zgoraj SUV

BMW X4 M40i

Foto: Bor Dobrin

Spodaj športnik, zgoraj SUV - BMW X4 M40i

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2017
    Junij
    April
    Januar
2016
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2015
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober