Strožji nadzor schengenske meje (2.del)

Za vero, dom, cesarja...

Na poti v Frankfurt, 13.04.2017

Prejšnjo soboto in nedeljo sem bil veliko v avtomobilu. Vozil sem se po Zürichu in okolici. Ves čas sem poslušal radijska obvestila, kjer so potnike opozarjali, da je pred Gotthardskim predorom več kot deset kilometrov dolga kolona, čakalna doba pa tudi do tri ure... In zdaj, ko se začenja sezona, bo tako pod tem za Švicarje tako pomenljivim gorskim masivom do jeseni vsak konec tedna in ob prazničnih konicah. Torej, kolone niso le v Sloveniji? Jasno, da niso. Vendarle gre med gotthardskim primerom in slovenskim zadnjih dni za občutno razliko. Pri Gotthardu gre za demokratično vprašanje, kajti Švicarji so mnogokrat na referendumu zavrnili gradnjo druge cevi predora in štiripasovne ceste skozi njega... Šele lani so se vendarle odločili za gradnjo druge cevi, ki bo po letu 2025 ublažila zastoje. Izvršna oblast pa v Sloveniji v takšnih primerih samostojno ukrepa v nasprotju z interesi Slovencev. Vse svoje besede vzamem nazaj, če izvršni politiki na referendumu uspe dobiti večino za tak kaos, ki ga je povzročila, zdaj je to že vsakomur jasno, povsem neživljenska in neizvedljiva evropska uredba o strožjem varovanju schengenske meje.

Politiki najbolj vidno odpovedo vedno na praktičnih in ljudem preprosto razumljivih zgodbah. Nadzor meja je povsem praktična in lahko razumljiva zgodba. Ljudje uspešnost merijo s čakanjem na njih in s pretočnostjo teh meja. V zadnjih dveh desetletjih se je slovenska država dobro opremila s posodobljenimi mejnimi prehodi. Vsi mejni prehodi so veliki, moderni, urejeni... Torej, družba je skupaj z denarjem iz Bruslja uredila te težave. Ostajajo pa težave v glavah politikov, ki oblast razumejo dobesedno. Miro Cerar, sicer predsednik slovenske vlade, je od začetka afere Meja javnosti natrosil vsega nekaj praznih floskul. Še zmeraj je predsednik slovenske vlade. Po tem, ko je prejšnji teden polovice države stalo v kolonah, se ni zgodilo nič. Javnost in mediji medlo spremljajo dogajanje, ga opisujejo, nikjer pa ne zasledim jasnih sporočil vladi in politikom, da samo še en tak konec tedna, kot je bil prejšnji, zagotovo pomeni konec njihovega upravljanja z državo. Iz povsem preprostega razloga - ker so na popolnoma banalnem primeru dokazali, da česa takega, kot je upravljati z državo, niso sposobni. Če ne zahajam globje, da s takšnim svojim obnašanjem ravnajo zavestno in odločno proti inetersom večine teh, ki jih je izvolila.

Slovenska vlada v javnost ves čas pošilja nekega uradnika, ki mu je ime Boštjan Šefic, zvezda slovenskih medijev pa je postal ob begunskem valu pred dvema letoma. Gospod ponavadi izgleda izmučeno. Kot bi osebno noč in dan varoval schengensko mejo. Na televiziji operira z morda dvanajstimi frazami, ki se jih je med tem dnevno-nočnim varovanjem naučil. Ne vem, morda mu delam krivico, zna biti, da je odličen operativec in v razmerah, ki so kritične, ukrepa po svojih najboljših močeh. Toda gospodje; v demokraciji to ne funkcionira na ta način. Gospod Šefic bi smel javno nastopati le takrat, ko nam razlaga tehnično reševanje teh ali onih težav, ki pravzaprav javnosti niti ne zanimajo najbolj. Mnogo bolj nas zanima politična odgovornost in politično reševanje zapletov. Zastoji, ki so že prejšnji teden ohromili pol Slovenije, ta konec tedna pa se obeta popoln kolaps, niso tehnično vprašanje, za kar bi potrebovali vsakodnevno pojasnjevanje Boštjana Šefica, to je provorsten politični škandal, ki si ga je privoščil vladajoči del slovenske politike.

In prav zaradi tega bi z javnostjo o tem morali razpravljati politiki. Ne prejšnji teden, danes ali po Veliki noči, pač pa že mnogo prej. Ostanimo konkretni. Ko so lani jeseni začeli politiki v Bruslju voditi bolj poglobljene pogovore o temeljitejšem varovanju schengenske meje, bi moral biti to resen alarm slovenski politiki. Sočasno bi morali začeti razpravo s slovensko javnostjo, kakšen režim na slovenskih mejah je za prebivalce Slovenije sprejemljiv in izvedljiv. Kmalu bi spoznali, da lahko Bruslju žal sporočijo le, da zamišljen način varovanja schengenske meje za Slovence ne pride v poštev. In takrat bi se začela pogajanja. Kaj pa je za Slovenijo sprejemljivo? Verjetno le tak nadzor potnikov, ki ne bo povzročal zastojev. Znano je, da so na srbsko hrvaški meji ob konicah dolge kolone s čakalnimi dobami. Torej nekdo že tam, brez zadnjega schengenskega dogovora o varovanju meje, temeljito pregleduje potnike. Zakaj bi jih nekaj sto kilometrov bolj zahodno še enkrat pregledovali temeljito? Torej, že pred nekaj časa bi slovenska politika morala začeti iskati ustrezne rešitve za tekoč pretok ljudi in njihovega kapitala, kar Evropska unija tako zelo visoko ceni v svojih pamfletih o skupnih vrednotah. Morda bi morali pred nekaj meseci na Brdu pri Kranju, javnost jim je za takšna srečanja čudovito obnovila prostore, sklicati konferenco o nadzoru na schengenski meji, kjer bi skupaj z Italijani, Avstrijci, Hrvati, Srbi, bruseljskimi uradniki in morda še s kom iskali rešitve in načine, kako poostriti nadzor na tej balkanski poti, a vendarle ohraniti to pomembno vrednoto čim večje svobode gibanja... Tako bi prišli do ustreznih rešitev, s katerimi bi slovensko javnost zaradi mene lahko vsak večer v poročilih obveščal tudi kak uradnik, kot je Boštjan Šefic.

V tem prometnem kaosu zadnjega tedna, ki se v Sloveniji zdaj še poglablja, je kopica držav, ki so mnogo manj izpostavljene od Slovenije, Bruslju brez veliko hrupa že poslala notifikacijo o odstopu od zahtevanega temeljitejšega pregleda schengenskih meja. Kaj to pove slovenskim politikom? Kdaj bodo končno razumeli, da je Evropska unija združba, kjer se vsak drži tudi skupno dogovorjenih pravil samo do te meje, do katere posamezni članici to ustreza oziroma v tem vidi svoj ineteres. Zanimivo, tri od štirih slovenskih sosednjih držav (Italija, Hrvaška in Madžarska) so Bruselj že obvestile o odstopu od novega schengenskega režima na meji, četrta soseda Avstrija pa sodi med države, ki so od schengenske politike odstopile že davno, saj svojo mejo varujejo znotraj schengenskega območja. V nekem dokumentarcu o slovenski zgodovini sem zasledil zanimive ugotovitve zgodovinarjev, ki so dokazovali, da so bili prav Slovenci najbolj zvesti in goreči cesarjevi verniki, saj so še leta 1916, ko je bilo že vsem v okolici jasno, da stara Avstrija razpada in odhaja v zgodovino, prisegali zvestobo cesarju Francu Jožefu. "Za vero, dom, cesarja...", je geslo, na katerega me spominja tudi današnje vedenje slovenske politike. Z majhno opombo, da je bilo cesarju za Slovence vseeno nekoliko bolj mar, kot je to evropskim politikom, ki zadnje čase prihajajo v Ljubljano. Jean-Claude Juncker in Donald Tusk poskušata tudi v Ljubljani iskati le rešilne jopiče na svoji potapljajoči se barki, Miro Cerar in Borut Pahor pa jima zagotavljata, da se bosta s svojim narodom obnašala na tem brodolomu kot prava kapitana. Medtem ko bodo ostali v rešilnih čolnih že zdavnaj odveslali, se bosta z vso odločnostjo skupaj s svojim narodom ponosno potopila. Za vero, dom, cesarja, kajne?

Miran vozi

Spodaj športnik, zgoraj SUV

BMW X4 M40i

Foto: Bor Dobrin

Spodaj športnik, zgoraj SUV - BMW X4 M40i

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2017
    Junij
    April
    Januar
2016
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2015
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober