Arbitražna odločitev o meji

Rudolf Maister, Janez Janša in uti possidetis

Na poti po Zürichu, 30.06.2017

Pred časom, ko se je Hrvaška zaradi prisluhov nedovoljenega dogovarjanja slovenske strani s svojim predstavnikom v sodniškem senatu arbitražnega sodišča enostransko umaknila iz postopka, sem na švicarskem javnem radiu SRF1 poslušal pogovor o mejnem sporu med Hrvaško in Slovenijo. Njihov dopisnik z Dunaja, če se ne motim, je skiciral problem in zelo površno pojasnil spor med državama, ob koncu pogovora pa je začudeni voditelj pogovora dodal, da ne razume, zakaj Hrvaška z vsem svojim morjem Sloveniji preprosto ne odstopi teh nekaj litrov vode in ji s tem omogoči dostop do odprtega morja. "Zagotovo bodo kdaj tudi Hrvatje potrebovali kakšno slovensko uslugo," je še dodal švicarski novinar, a dopisnik na to opazko ni našel odgovora. Verjetno na Dunaju živeči novinar mnogo bolje od Švicarja v züriškem studiu pozna balkanski odnos od sosedstva in nacionalne velikodušnosti. Zato je ob tem raje ostal tiho. 

Včeraj zvečer in danes dopoldne sem spet preletel internetne strani nemškega, avstrijskega in švicarskega časopisja, ki razmeroma obširno poroča o arbitražni odločitvi mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško. Bolj kot večinoma povzeta agencijska poročila o razsodbi so me zanimali komentarji ob člankih. Zanimivo je, da sem naletel na mnogo podobnih mnenj, kot je bilo Švicarjevo izpred dveh let, ki sem ga omenil v uvodu svojega razmišljanja. Veliko komentatorjev sploh ne razume več kot četrt stoletja dolgega spora za nekaj, kar Slovenci potrebujejo, želijo in jim na nek način zgodovinsko tudi pripada, Hrvatom pa to ne predstavlja popolnoma nič drugega, razen nekakšnega prestiža navzven in notranjepolitičnega kapitala. Vse to je res, a zgodba ima seveda daljši rep in če bi Slovenci res želeli takšno hrvaško ravnanje, potem bi se tudi sami morali obnašati nekoliko drugače.

Že dolgo trdim, da je Slovenija v prvih letih svojega obstoja kot samostojna država naredila preveč napak. Nikakor ne morem razumeti razmišljanja politikov iz prve polovice devetdesetih, ki so lahkomiselno razlastili komintente slovenske državne banke na Hrvaškem in v Bosni. "Vaši državi sta nam ukradli ta denar, zdaj naj ga vrneta kar vam," je zelo kratek povzetek stališča takratnih slovenskih politikov. Jasno je bilo, da je to podobno pobalinstvo, kot ga zdaj Slovenci očitajo Hrvatom v zvezi z njihovim odnosom do arbitraže o meji. Jasno je bilo tudi, da v mednarodnih odnosih to ne bo ostalo neopaženo. Kazen je bila pravična in za Slovenijo draga. Enako velja za izbrisane. Še eno pobalinstvo nezrele politike, ki si je človekove pravice predstavljala povsem po svoje. Tudi v primeru jedrske elektrarne v Krškem je Slovenija zelo po svoje zagovarjala pravičnost in poštenje.

Ne razumite me napak, Hrvatje niso ugodni nasprotniki, saj ponavadi igrajo s figo v žepu oziroma imajo pri svojih dejanjih vedno izdelanih nekaj nadaljnjih korakov, o katerih se naivnim nasprotnikom, kot so mnogokrat Slovenci, še sanja ne. Razočaranje je zaradi tega ponavadi bridko in drago. Čudim se, da tega slovenski politiki niso bolje razumeli in znali bolje izkoriščati. Vendarle sta bila oba naroda vsaj 70 let v dveh skupnih državah. To, da Slovenci Hrvatov ne bi dovolj dobro poznali, je slab izgovor. Če bi v odnosu do Hrvatov Slovenci želeli doseči več, potem bi se morali obnašati povsem drugače. V luči hrvaškega dojemanja sveta okrog sebe je arbitražna razsodba res najboljša možna rešitev, kot pravi predsednik slovenske države Borut Pahor, ki je to arbitražo spravil na svet.

Za drugačno, verjetno tudi bolj pravično razdelitev zemlje in morja med državi, pa bi Slovenci morali ravnati drugače predvsem takrat, ko je bil čas za to. V času osamosvajanja je bilo slovensko dobrososedstvo precej boljše od hrvaškega. Hrvatje so izkoristili slovensko osamosvajanje in se mu, povsem nepripravljeni, tudi priključili ter ga z hudo vojno po nekaj letih uspešno končali. Slovenska vojaška opereta je trajala vsega nekaj dni, nikjer pa takrat ni bilo kakšnega novega Rudolfa Maistra, ki bi najprej zasedel izpraznjene vojaške objekte JLA v Savudriji in razglasil to za zgodovinsko slovensko ozemlje. To je bila ključna strateška napaka slovenske politike ali kakega pogumnega posameznika z dovolj visokim činom v vojaški hierarhiji. V tem primeru arbitražnega sodišča verjetno ne bi potrebovali, če pa bi ga vendarle morali zaprositi za razsodbo, bi včeraj dobili ravno črto morja od Savudrijskega rta do odprtega morja oziroma točke T5. Prevečkrat je bilo včeraj med branjem sodbe slišati besedi uti possidetis in kataster, da bi lahko v tem primeru bilo kakor koli drugače. Edino, kar je Slovencem za bolj ugodno razsodbo manjkalo, je bil uti possidetis v Savudriji.

Slovenci smo se ob in po osamosvojitvi obnašali točno tako, kot razmišlja švicarski novinar iz zgodbe v uvodu. Hrvatje so dobivali najprej pravne nasvete in pomoč ter so tako sledili osamosvojitvenim potezam Slovenije, takoj zatem so iz Slovenije prejemali orožje za svojo vojno (v korist državne, a tudi zasebnih blagajn v Sloveniji), rešitev odprtih mejnih vprašanj so slovenski politiki velikodušno premaknili na čas po njihovi krvavi vojni, dovolili so jim gradnjo začasnih mejnih prehodov in še kaj bi se našlo... Brez dvoma so Slovenci dobri hrvaški sosedje. Vse to je tako že od časa Matije Gubca in kmečkih uporov.

Na koncu lahko ugotovim, da vsaka modra politika neke države potrebuje enkrat trdne in ostre odločitve, na drugi strani pa tudi popuščanje in velikodušnost. Obe omenjeni sosedi tu že vse od začetka samostojnosti ne najdeta pravega razmerja, kdaj je treba biti trd, oster in odločen, kdaj pa je bolje v luči širših in bolj pomembnih interesov, pri čem tudi popustiti. Te mejne zgodbe je zdaj konec. Prej ali slej, čeprav tega danes na glas še ne priznajo, bodo morali popustiti Hrvatje, škoda pa je, da Slovenija za to, da bi dobila zase ugodnejšo in pravičnejšo mejo v Istri in na morju, ni znala popusčati raje tam, kjer bi se ji to dolgoročno izkazalo kot strateška prednost.

Miran vozi

Spodaj športnik, zgoraj SUV

BMW X4 M40i

Foto: Bor Dobrin

Spodaj športnik, zgoraj SUV - BMW X4 M40i

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2017
    Junij
    April
    Januar
2016
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2015
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober