Donald Trump od provokacije do Bele hiše

Sramota? Predvsem za evropske politike in medije

Na poti iz Milana, 09.11.2016

Kolega Boštjan Belčič me je zjutraj na facebooku spomnil, da sem že pred mnogimi meseci dopuščal možnost predsedniške zmage Donalda Trumpa, predvsem pa sem bil ogorčen nad navijaškim žargonom nekaterih slovenskih, pa tudi tujih novinarjev in politikov, ki so se do Trumpa obnašali žaljivo in nesramno. Njihov žargon je bil hujši od Trumpovega. Neokusno in nedostojno. Tudi sam verjetno v ameriški volilni ponudbi ne bi imel lahke izbire, saj me nekatere Trumpove izjave in ideje niso prepričale, vsekakor pa človek zdravega razuma ni mogel voliti Hillary Clinton. Njena politična kariera je bila preveč posuta z lažmi in nepreglednostjo njenega političnega početja, predvsem pa je bila utesnjena v washingtonskem političnem establishmentu, ki mu Američani nikakor ne zaupajo več. O tem mnogi, ki so v Evropi, pa tudi v Sloveniji navijali zanjo, verjetno niso veliko razmišljali. Po sramotnih reakcijah večine evropskih politikov ob Trumpovi zmagi, bo žal kar držalo, kar je še včeraj poskušal ovreči predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, češ, bruseljski politiki nismo banda tehnokratov in biroktratov, kot misli mnogo Evropejcev. Še enkrat so žal dokazali, da so natančno to.

Sramota? Predvsem za evropske politike in medije

Za Donalda Trumpa sem prvič slišal, ko sem se sprehajal pred in tudi po z zlatom okrašeni stekleni stavbi Trump Tower na Manhattnu v New Yorku. Bilo je poleti leta 1987, ko sem bil prvič v Ameriki. Za razliko od Melanije Knavs, ki je nekaj let mlajša od mene in je nekaj semestrov v Ljubljani celo študirala arhitekturo in se je bežno spominjam iz dveh ali treh zabav v kleti stavbe na Aškerčevi ulici, kjer domuje omenjena fakulteta, saj sem imel tam kar nekaj prijateljev in srednješolskih sošolcev, nikdar nisem verjel v ameriške sanje. Ko so nama s prijateljem Zoranom gostitelji, ameriški milijonarji iz Greenwicha v Connecticutu, ki sva jih spoznala prek najinega prijatelja Kena Bante, takrat dopisnika revije Time z Dunaja, in kjer sva za delo vrtnarja ob stanovanju v mogočni hiši z več kot 20 spalnicami zaslužila 6 dolarjev na uro, ponudili ameriške sanje v obliki šolanja in kasnejšega dela v njihovih podjetjih, sva se za prijaznost vljudno zahvalila. "Sploh ne veste, kako dobro nam je v Jugoslaviji," nekaj takega sva ob njihovem popolnem začudenju ponosno odgovorila in se po treh oziroma šestih mesecih vrnila nazaj v Ljubljano. Ameriko sva spoznala in okusila, kot vrtnarja za šest dolarjev na uro in kot gosta milijonarjev, ki sta, po želji lahko uporabljala apartma na aveniji Park na Manhattnu, a obema je je bilo očitno dovolj.

V Ameriki sem bil kasneje še mnogokrat, nikdar mi ni bilo žal, da se takrat v New Yorku nisem odločil drugače. Kdo ve, mogoče bi se v nasprotnem primeru zdaj boril s Hillary Clinton za Belo hišo. Dvomim. Bolj verjetno je, da bi na televiziji FOX ali CNN intervjuval enega izmed predsedniških kandidatov. Ali pa bi počel kaj povsem tretjega... Ni pomembno, to pišem le za to, ker je Melanija Trump pred kratkim nekje govorila o svojih sanjah, ki so povezane z Ameriko. Mnogim, ki smo dobili priložnost za podobne sanje, se Amerika ni zdela tako zelo obljubljena, kot njej. Ameriškega družbenega življenja in politike ne spremljam podrobno in vsak dan, a v vseh teh letih sem jo dovolj dobro spoznal, da sem že ob Trumpovem namigu, da bo morda kandidiral za predsednika ZDA, pričakoval, da mu bo uspelo. Amerika je država, ki obožuje igralce. Nadarjene igralce in uspešne ljudi. Bil sem gimnazijski začetnik, ko je za delo v Beli hiši kandidiral Ronald Reagan. Časi so bili, predvsem medijsko, drugačni, a odnos medijev ter političnega establishmenta do drugorazrednega hollywoodskega igralca podobno žaljiv kot zdaj do Trumpa. Že takrat me je to motilo. Novinarji nismo tu za to, da bi razširjali predsodke. Ali za to, da bi se opredeljevali v političnih kampanjah tujih držav. Podobno velja za politike. Zadržanost je najbolj modra drža. Morda se tudi zaradi tega najbolje počutim v Švici, kjer je politika zelo zadržana veda. 

Tudi Jugoslavija je bila takrat v ameriški predsedniški kampanji na Carterjevi strani. Kljub temu, da je na Titov pogreb poslal le svojo mati, saj se ni hotel v Beogradu srečati z Leonidom Brežnjevom, takratnim predsednikom sovjetske partije in države. In državno stališče so v takšnih primerih zavzemali tudi mediji. Zdaj pa sta svet in Slovenija v njem vendarle drugačna. Ne razumem čez rob neokusnega navijaštva slovenskih in večine evropskih dopisnikov iz Amerike v zadnji dveh letih. Hillary Clinton je bila v njihovih očeh le uboga reva, ki se mora prebiti skozi to umazanijo predvolilne kampanje do vnaprej zagotovljenega vodenja Amerike iz Bele hiše. Sram me je vseh pridevnikov, ki so jih novinarji uporabljali ob blatenju Donalda Trumpa in njegove pojavnosti na ameriški politični in predvolilni sceni. Ne glede na njegov nastop in politični boj v kampanji, me odbija takšna navijaško pristranska drža novinarjev, ki bi morali skrbeti vsaj za osnove dostojne nepristranskosti in zadržanosti.

Nekajkrat sem že napisal, da je Trump ohol in neotesan, seksist in tudi avtokrat. V svojem namenu, da osvoji Belo hišo, je bil nesramen, žaljiv in provokativen. Vendar, ali je to dovolj, da ga kot novinar z drugega konca sveta žaljivo označim za klovna ali maskoto? Mislim, da ni. Predvsem je Trump odličen strateg in prebrisan človek. Ko je vstopil v volilno kampanjo, je bil odločen, da bo zmagal. Jasno mu je bilo, da bo zmagal. Če mu ne bi bilo, se tega sploh ne bi šel. Od tu naprej je vse naredil prav. Razumel je medijsko volilno kampanjo, prepoznal je svojo priložnost v ameriškem šov biznisu. Izzival je, žalil, popuščal, se umikal, potem pa spet napadel. Vedno je našel takšno temo, ki je razburkala javnost. Od tega, da bo zgradil zid na meji z Mehiko, ki mu ga bodo Mehičani še plačali, do tega, da bo pavšalno prepovedal vsem muslimanom vstop v ZDA. Begunsko politiko Angele Merkel je označil za katastrofalno slabo, ruskega predsednika Vladimirja Putina pa za nekoga, z katerim se bosta lahko marsikaj zelo hitro dogovorila. Govoril je o koncu globalne ekonomije, o tem, da Amerika ne bo več delala reda po vsem svetu, ne bo skrbela za svetovno varnost in se bo ukvarjala bolj s svojimi problemi, pa z zmanjševanjem brezposelnosti, z izgradnjo zelo slabe javne infrastrukture, preprosto bo Ameriko naredil great again. Izbral je preprosto govorico ulice. Izbral je žargon, ki so ga Američani pogrešali. Izbral je tudi primerne trenutke za en ali drug napad. Po Hillary Clinton ni udaril s predavanji o svetovnem redu, Siriji, ameriških vojnah in interesnih območjih na svetu, ker je vedel, da ga bo tu premagala. Po njej je udaril tam, kjer je bila najbolj ranljiva. Z neposrednostjo. Z odkritostjo. S nonšalantnim priznanjem nekaterih svojih napak. "Yes I did it. And so what..." Teh nekaj besed Hillary Clinton ni bila zmožna izgovoriti v zadnjih tridesetih letih, odkar je tako ali drugače na ameriški politični sceni. In to jo je, med drugim, pokopalo.

Donald Trump je vedno v življenju tvegal, rasel, bogatel, propadel, se znova vračal in v zadnji četrtini svojega življenja prišel tudi do položaja ameriškega predsednika. Prišel je do položaja, ki ga je sprva jemal kot provokacijo, kot še en preizkus svojih zmožnosti... Ko je začel nizati uspehe, najprej v medijih, s tem tudi med republikanci, kasneje pa še med volilci po skoraj vsej Ameriki, mu je postajalo jasno, da bo provokacija verjetno tudi uspela. Relativno pozno, če sploh, se je začel resneje ukvarjati z možnostjo, da bo moral uresničiti nekaj od tega, kar je sprva le provokativno obljubljal. In Melanija Knavs? Čeprav ne povsem na njegovi ravni, je iz podobnega testa kot Trump. Tudi Melania je uresničila svoje sanje. Prišla je v Belo hišo. Vsekakor kot prva in še za mnogo časa edina Slovenka. Že zaradi tega bi se lahko Slovenci, tudi novinarji, do njenega moža obnašali nekoliko bolj prizanesljivo in spoštljivo. Nič več kot to. Še nekaj za konec in v razmislek. Pomislite, kakšen bi bil odziv, če bi Trump sinoči volitve izgubil in se ne bi pojavil pred javnostjo? Vse, kar so mnogi žaljivega povedali o njem, bi dobilo krila, ob tem, ko pa si je točno to privoščila Hillary Clinton, vsi od Amerike do Evrope, od novinarjev do politikov iščejo razumevanje za njeno žalost in izčrpanost ob tem porazu. Ne, na svetu res ni pravice. Vseeno me pomirjajo prve Trumpove besede v zmagovalnem govoru, ko se je najprej zahvalil sekretarki Clintonovi in njeni družini za vse, kar je naredila dobrega za Ameriko. Tudi v tem jo je premagal. Meni pa še vedno ni žal, da se takrat, pred skoraj tridesetimi leti, nisem preveč zaljubil v ameriški blišč Trump Towerja.

Miran vozi

Spodaj športnik, zgoraj SUV

BMW X4 M40i

Foto: Bor Dobrin

Spodaj športnik, zgoraj SUV - BMW X4 M40i

> Arhiv Miran vozi

Facebook

 

Že objavljeno

2018
    Julij
    Junij
    Marec
    Februar
2017
    Junij
    April
    Januar
2016
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2015
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2014
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Maj
    April
    Marec
    Januar
2013
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2012
    December
    November
    Oktober
    September
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2011
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2010
    December
    November
    Oktober
    September
    Avgust
    Julij
    Junij
    Maj
    April
    Marec
    Februar
    Januar
2009
    December
    November
    Oktober